Esxa že naprasno istištenymь grьlomь proglьte. "Xanï mi estь źělo draga," reče ta. "Ta nemožetь -"
"Imaši zde źělo mrьsny rogozy," reče Xaraxa. Ta že poględomь po podě prominu, ottečajušti ꙫčama Essě. "Toliko ljudei ti semo vynu vъstupajutь. Vъ istinu, podobaetь ti to zde čęstěe čistiti."
GLAVA *E* VЪ NEIŽE TVORЬCЬ GRĘDETЬ
Nemožeši vъměšanïju polïtiky vъ pravověrïe ottečati. Boi za vlastь pronicaetь pospěxomь, obučenïemь že, i uręždanïemь obštьstvïa pravověrnyxь. Natiska radi sego neizběžno dostoitь imže obštьstvïe sicevoe vodęštimь osnovnomu vъprosu prědstojati vъnutrěšnomu: eda sebe cělokupno blagu vrěmennomu udrьžanïa radi vlasti svoeę podčiniti, ili vъ rizikь sebežrьtvovanïa sъložiti sę, udrьžanïa radi nauky pravověrïa nravstvьnnyę. - izъ knigy "Muad'Dibь: vъprosi o věrě" knęgynę Irulani
...
...
@@ -7153,4 +7152,162 @@ Nuždno mi to estь zrěti, pomysli tь.
Tělo ego izdrьžlivosti oprědělenyę korenïa bě mьdlenno polučalo, a togo radi viděnïa prědiskazujušta vse rědšimi stavaaxu... i vse blědšimi. Rěšenïe mu prostymь jaavlěaše sę.
Tretjumu že lětu Voiny pustynnyę gręduštu, sъluči sę Paѵlu-Muad'Dibu samomu vъ Pešteri ptičei zadъ zavěsami-kïsvoju kelïę vъnutrěšnyę ležati. Tь ležaaše jako mrьtvь, xvanimь sy imže vъ Vodě života otkrytymь, bytïju ego vъzь granicę vrěmene prěnesenu otrovoju onoju, jaže žiznь podavaetь. Sice ubo sъbystь sę proročьstvo, jako Lisaanь alь-gaaribь mrьtvymь i živymь vъ ednomže budetь. - izъ "Sъbranyxь pritьčь o Arakisě" knęgyni Irulani
Xanï na planinu Xabanskuju za tьmy prědvъzgrěvnyę vъzlěze, slyšęšti ptičku, ejuže privězena bystь izъ juga, vrrьjušte že vъzlětajuštu kъ ukryvalištu vъ širočině onoi. Okolo neę straža toę otdaleči sę, skačęšti na skaly utěsa nabljudanïa radi opastvïi - i podavaę sъžitelnici Muad'Dibovoi, materi prьvoroždenago ego, eže ta vъzyskala bě: časь rasxoždenïa radi sama.
Počьto mę estь prizvalь? popyta sebe. Prěžde bě reklь, jako mi dostojalo na juźě sъ malymь Litomь i Alïeju ostati.
Sъbravši ruxo svoe, ta lьgcě črěsъ oprěnïe skalь na stęźu vъskoči lězuštu, juže tьčïju iže vъ pustyni obučenïi by mogli vъ tьmnině raspoznati. Kamenïe ei podъ nogama skrьcaaše, toi po nimь jako igrajuštei bezъ pomyšlenïa na bystrostь semu trěbujuštu.
Eže lězti ei vъzveselęštimь bystь, umaljajušte toi straxь, kysnuvšïi vъ nei stražę radi otdalečenïa, jakože i poslanïa radi cěnnyę ptičky za nju. Počjuvstva že jako skokь vъnutrěnnyi vъ blizosti srětenïa sъ Paѵlomь-Muad'Dibomь, Usulomь svoimь. Ašte i imę ego bě zьvomь boevymь po vsei zemli - "Muad'Dibь! Muad'Dibь! Muad'Dibь!" - toi bě znakomь inь mužь sъ inymь imenemь: otьcь syna toę, nežnyi onь ljubitelь.
Tvarь velikь izъ skalь prědъ neju vъzdviže sę, pokazvaę da spěšitь. Ta že uskori krakь svoi. Pticę utrьnnyę uže zvaacu i vъ nebo vъzlětavaaxu. Slabь světь po obzorě istočnomь rasprostrěaše sę.
Tvarь onь nadъ neju suštïi ne bě ot stražь toę. Othaimь li? pomysli ta, vъsprïemši znakomy načiny dviženïa i drьžanïa. Ta vъzlěze kъ nemu, raspoznavši črьty široky i plosky fedaikѵnska onogo poručnika, kapu imušta otvorenu i cěditelь ustnyi pustenь, jakože vъnegda tvorěaxu iže tьčïju kratcě vъ pustynju gręduštïi.
"Bystro," vъssyča tь, vedy ju dole tainymь sъlomomь kъ otvoru sъkrytomu. "Skoro budetь dьnь," reče tь, drьžę otvorь vъ zavorě vratь toę radi. "Xarkoneni otčajaně po zemli sei bljudęšte lětajutь. Da nedrьzaemь vъzmožnostь obrěteni byti."
Pojaviste že sę vъ uzkomь proxodě ot strany vъ Pešteru ptičju. Žaroklubi vъspališę sę. Protisknuvь sę okolo neę, Othaimь reče: "Slědi mę. Nyně, bystro."
Spěšiste dolu proxodomь, inymi vraty sъ zavoroju, paky inymь proxodomь, i črěsь oponu vъ neže sajaadinskymь byvšee kutomь, egda peštera ona počivalištemь dnevnymь běše. Rogozy i vъzglavnicę nyně na podě razloženi byšę, a plěteni zavěsy sъ tvaromь sokola črьvlena zdi skalnyę sъkryvaaxu. Nizkyi stolь polnyi na ednoi straně posějanь bystь xartïeju, izъ neęže paxь proiizxoda eę korennago vъzdvigaaše sę.
Prěpodobnaa mati sama točno protivь vъxodu sěděaše. Vъzględe sъ vъnutrьnymь onymь poględomь, ot negože neopoznaemi rastreperavaaxu sę.
Počьto to tako protęgaetь? pomysli Xanï. Něčьto bě neotkladimo, eliko za mene ptičku nuždno bystь poslati. A nyně protęgaevě sebe ustroemь!
"Nuždno namь estь platïe ono odějanïi radi novyxь Litu malomu rězati," reče Esxa.
"Jakože želaeši, mati moja," reče Xanï. Ta že nizloži poględь svoi. "Eda estь novo o boixь?" Lice svoe bezčjuvstvьnnymь drьžaaše, jako Esxa da prědanïe toę neuzritь - vъprosь onь bo o Paѵlě-Muad'Dibě bě.
"Novy pobědy," reče Esxa. "Rabanь bě prědloženïa poslalь prědpazliva za sъmirenïe. A poslanici ego vъzvrateni bezъ vody svoeę byšę. Rabanь daže igo ljudei někьtoryxь ot selištь Vъpadiny oblьgči. Nь emu pozdě estь. Ljudïe znajutь, jako to estь straxa radi našego sъtvorilь."
"Značitь, jako grędetь po nemuže Muad'Dibomь izrečenomu," reče Xanï. Ta ustrěmleno na Esxu ględěaše, tьštęšti sę syraxь svoi za sebe ostaviti. Izrekoxь mu imę, a ta neotvěti. Něstь vъzmožno čjuvstva zrěti vъ kameni onomь izględenomь, egože licemь svoimь naričaetь... nь ta estь tvrьdě jako vъzmražena. Vъskuju estь taka tixa? Čьto sъlučilo sę sъ Usulomь moimь?
"Želaju nama na juźě byti," reče Esxa. "Oazy běxu toliko krasny, egda otidomь. Eda nežędiši dne radi onogo, vъnegda vsa zemlja sice razcvětitь sę?"
"Zemlja ona vъ istinu krasnoju estь," reče Xanï. "Estь vъ nei obače mnogo pečali."
"Pečalь cěnoju pobědy estь," reče Esxa.
Eda mę pečaliti podgotvljaetь? popyta Xanï sebe samu, glagolajušti: "Toliky ženy bezъ muža ostavleny sutь. Bě tamo revnostь, těmь razuměvšimь, jako běxь na sěverь prizvana byla."
"Azь tę prizvaxь," reče Esxa.
Xanï počjuvstva srьdce svoe jako kladivo bïjušte, ištęšti si dlanьmi po ušama plěsknuti vъ strasě ot onogo, eže by mogli uslyšati. Vse paky, glasь svoi ravnymь uudrьža. "Poslanïe bystь Muad'Dibomь podpisano."
"Azь e sice podpisaxь, poručnikomь togo prisustvajuštimь," reče Esxa. "Se, kьznь bystь nuždna." Esxa že pomysli: Se, žena xrabra, jaže Paѵlu. Drьžitь sę miloju byti, ašte i straxomь edva ne odolěna sušti. Ei. Ta vъ istinu budetь, egože namь nyně nuždno estь.
Tьčïju malo otkazanïa vъ glasь Xanïnь vъplьže, toi glagolajuštei: "Nyně da kažeši, eže ti dostoitь rešti."
"Bystь tę nuždno, da mně pomogneši, Paѵla vъskrěsiti," reče Esxa. Ta že pomysli: Se! Rěxь to po točnomu, po pravomu. Vъskrěsiti. Tako razuměetь, jako Paѵlь žïetь, i jako vъ opastvïi estь, vse vъ edinomь slově.
Xanïi bystь tьčïju kratka mignovenïa nuždno, da usъpokoitь sę. "Čьto mogu sъtvoriti?" Ta poiska na Esxu skočiti, potręsti že toju, i vъskliknuti: "Zavedi mę kъ nemu!" Ta obače otvětь mlьčęšti ožiděaše.
Xanï sebe na kolěně vъprědь povrьže. "Otrova li? Eda bolěnь estь? Eda mogu..."
"Tь bezsъvěstьnь estь," reče Esxa. "Děistvïa žizni ego javlętь sę slaba, eliko tьčïju xudožstvomь tьnčěišimь nabljudaemi sutь. Tręsu sę ot mysli, čьto možaaše sъlučiti sę, ašte byx ne byla azь ejuže ego obrětivšeju. Oku bo neobučenu javitь sę mrьtvymь."
"Pričinoju prizvanïa moego ne budetь tьčïju nravь," reče Xanï. "Znaju tę, Prěpodobnaa. Čьto mysliši, jako mogu sъtvoriti, eže ty nevъzmožeši?"
Ta estь xrabra, ljubьzna že, i, ax-x-xь, toliko vъnimajušta, pomysli Esxa. Iměaše izęštnoju bene-džeseritskoju byti.
"Xanïo," reče Esxa, "ašte i budetь tebě semu tęžko věrovati, azь neznamь, čьso radi točno prizvaxь tę. Bě po vъbodenïju... prostomu vъzrěnïju. Myslь ona jako nevrьzana pride: 'Pošli kъ Xanïi.'"
Dva ona slova jako besědu vsju sъdrьžaste, Xanïi vъ nju iskanïe zrěęštei, i opyty... pomenь že o starěxь provalěxь, iže vse vъtičaaxu vъ neuklonnyi onь otkazь.
Xanï že rěšitelno na noźě svoi vъzdviže sę, i sъravni si ruxo. "Privedi mę kъ nemu," reče že ta.
Esxa vъsta, zavivajušti črěsъ zavěsy u zdi lěvoi.
Poslědovavši že tu, Xanï obrěte sę vъ nemže kamoroju založnoju byvšemь, zdi skalny nyně rogozami tęžkymi sъkryvaemy imuštemь. Paѵlь že na posteli polnoi u zdi otdalečenoi ležaaše. Edinь žaroklubь nadъ nimь emu lice osvěštaaše. Pokryvaemь bystь po grьdi ruxomь črьmnymь, rucě ostavljajušte vъně razloženi po stranamь, a podъ ruxomь javě obnažьnь bě. Koža ego nepokryvaema javlěaše sę voskovoju i tvrьdoju byti. Nikakogože dviženïa na nemь ne bě vidimo.
Xanï želanïe potište vъprědь tečati, metnuti že sę na nego. Vъ město togo myslь svoju obvraštajuštu sę obrěte kъ synu svoemu - Litu. Razumě že vъ tomь, jako Esxa edinoju takomužde času protivostojaaše - mužu svoemu sъmrьtьju ugrožaemu, nasilvajušti myslь svoju sobstvьnnuju obmysliti, eže moštno spasenïa radi syna mladago sъtvoriti. Usětь onь naprasno puto ei sъ staršěju onoju ženoju sъtvori, eliko Xanï ruku napręže, sъvirajušti ruku Essinu. Sъvrětïe že vъ otvětě bolězno bystь siloju svoeju.
"Tь žïetь," reče Esxa. "Vъ istinu reku, tь žïetь. Žica obače žizni ego tьnka estь, eliko nabljudenïju ottečaetь. Někьtori ot voždь uže mьnčjutь, jako mati glagolaetь, a ne Prěpodobnaa, jako synь moi mrьtvь estь, a azь nexoštu vodu ego plemeni otdati."
"Koliko estь tь tako?" popyta Xanï. Pustivši že ruku Essinu, ta postupi glubocěe vъ kamoru onu.
"Tri sedmicę," reče Esxa. "Azь esmь edva ne vsju sedmicu minula opytajušti sę vъskrěsiti ego. Bě srěštь, prěkь že... i vъstęźanïi. Po tomь kъ tebě poslaxь. Fedaikѵni narędy moę poslušajutь, inače ne byxь javě vъzmogla eže..." Ęzykomь že ustna svoja obvlaživši, ta Xanïju kъ Paѵlu gręduštu nabljuděaše.
Nyně že Xanï nadъ nimь stojaaše, ględęšti na nežnu ego bradu junošьsku lice emu obgraždajuštuju, očama že vysokyę slědujušti emu brьve, silnyi že nosь, i zatvoreni oči - znakove źělo sъmireny vъ bezdvižnomь simь raspoloženïi.
"A kako pištu prïemljaetь?" popyta Xanï.
"Plьtskyę ego vъzyskanïa drebněišę sutь, eliko emu ešte xrany nuždno ne bě," reče Esxa.
"Kolici že o sъlučivšeemь znajutь?" popyta Xanï.
"Tьčïju blizšïi ego sъvětnici, někьtori že ot voždь, fedaikѵni že, i, razuměetь sę, iže otravu onu podavšïi."
"Něstь stopь ot otravitelja?"
"Něstь ixь nedovolna radi vъstęźanïa," reče Esxa.
"A čьto kažutь fedaikѵni?" popyta Xanï.
"Věrujutь, jako Paѵlь vъ vъztrьženïi s-tomь estь, sъbiraę s-štennyę svoę sily boevь radi rěšitelnyxь. Se věra, juže esmь istęžala."
Pri posteli onoi poklęknuvši, Xanï blizъ kъ licu Paѵlovu nakloni sę. Abïe něčьso različna vъ vъzdusě u lica onogo usěti... nь bě tьčïju ot korenïa, korenïa po vsjudu nastoęštego, egože paxь vsemь vъ žizni fremenskoi pronicaaše. Vse paky...
"Něsta rodili sę u korenïa, jakože my," reče Xanï. "Eda esi vъstęźala vъzmožnostь, jako tělo emu načęlo tvrьdě mnogu korenïju vъ xraně opirati sę?"
Ta že oči svoi zatvori, vidimoe toju jako istrěti xotęšti, usěštenïa radi naprasna utruždenïa svoego. Koliko něsmь spala? popyta sebe samu. Tvrьdě dlьgo.
"Egda proměniši Vodu života," reče Xanï, "dělaeši to sъvěstïemь vъnutrěšnymь. Eda něsi sъvěstïe to vъstęźanïa radi krьve ego opytala?"
"Bě jako obyčaina krьvь fremenska," reče Esxa. "Cělokupno xraně i žizni zděišei priključena."
Xanï že na pętě svoi stanu, straxь svoi vъ mysli utonuvši, nabljudajušti že lice Paѵlovo. To bě kьznь, juže bě nabljudenïemь Prěpodobnyxь naučila. Vrěmę možaaše mysli poslužiti. Prosto da ustrěmitь sę vъnimanïe.
Nyně že Xanï reče: "Eda estь zde tvorca?"
"Několicěxь," reče Esxa utruždenïemь posęgnuta. "Neostavljaemь sę bezъ nixь dni sïi. Kьžda bo poběda blagoslovenïa svoego vъzyskaetь. zkьždyi že obrędь prědl najazdoju -"
"Nь Paѵlь Muad'Dibь sebe ot obrędь oněxь stranoju drьžaaše," reče Xanï.
Esxa sebe radi glavoju pokynu, pominajušti dvoiznačnoe otnošenïe syna svoego kъ korennomu onomu opoitelju, jasnozrivomu že sъvěstïju oněmь vъzvykaemymь.
"Kako esi věděla o semь?" popyta Esxa.
"Kažetь sę."
"Tvrьdě mnogo kažetь sę," Esxa reče gorcě.
"Donesi mi surovu Vodu ot tvorca," reče Xanï.
Ladь uslyšavši naręždajuštïi vъ glasě Xanïnomь, Esxa napręžena bystь, a poslěžde ustrěmlenïe nabljuda silno u mladyę onyę ženy, reče že: "Abïe." Prominu že zavěsami vodotočьca poslati.
Xanï sěděaše, na Paѵla ustrěmleno ględęšti. Ašte tь se opytalь, pomysli ta. A to estь, eže by tь moglь opytati...
Esxa že klęče kъ Xanïi, drьžęšti prostyi polnyi krьčagь.
Moštnyi onь paxь otrovy bě nosu Xanïnu ostrymь. Ta prьstь svoi vъ eže tekuštee sъloži, i priloži go kъ nosu Paѵlovu.
Koža okolo mostьca nosa emu lьgcě vъzvrašti sę. Mьdlьnno že nozdrě ego vъspaliste sę.
Esxa proglьte.
Xanï že prьstomь obvlaženymь ustnu gornu Paѵlu posęže.
Tь vъdyše dlьgymь, lomenymь razomь. "Čьto to tvoriši?" vъstęźa Esxa.
"Budi pokoina," reče Xanï. "Potrěbno estь, da malo vody s-štennyę prěměniši. A bystro!"
Oči že Paѵlu naprasno otvoriste sę. Tь že goru na Xanï poględe.
"Něstь ei nuždno Vodu prěměnjati," reče tь. Glasь ego bě slabь, nь pьvnь.
Glьtcě tečęštego na jazycě toę suštei, Esxa tělo svoe obrěte sъbirajuštimь sę, otrovu že edva ne imatsky prěměnjajuštimь. Vъzdvižena sušti, jakože vsegda pri obrędě onomь, ta lučę počjuvstva žizni ot Paѵla - žarь otsjudu na sъmyslixь toę zapisvajuštь sę.
Usměšenïe rědkoe, nь toploe i razumějuštee ustny Paѵlu posęže. "Slyši ljubimuju moju," reče tь. "Slušai ju, mati. Ta věstь."
"Eže ini sъtvoriti mogutь, emu dostoitь," reče Xanï.
"Imy kvapku onu vъ ustěxь, čjuvstvaę že ju, mirišę ju, i znaę, eže ta sъ mnoju tvoritь, razuměxь, jako mogu sъtvoriti, eže i ty esi sъtvorila," reče tь. "Pristavnicę vašę bene-džeseritsky glagolętь o kvizacě-aderasě, ne mogutь daže vъobražiti si města, jaže esmь posětilь. Vъ několicěxь drebnyxь byxь..." Tь že sъprě sę, ględę na Xanïju mračenïemь sъmuštenymь. "Xanïju? Kako esi sebe zde obrěla? Iměaše byti na... Vъskuju esi zde?"
Tь opyta sę laktьma vъzdvignuti. Xanï že go neže vъzadь natište.
"Molju, Usule moi," reče ta.
"Toliko slabymь čjuvstvaju sę," reče tь. Poględь ego po istbě onoi prominu. "Koliko zde uže esmь?"
"Nь to bystь... Vъzęxь to tьčïju kratcě prědi jako..."
"Kratcě za tebe, a tri sedmicę straxa za mene," reče Esxa.
"Bystь tьčïju edna kvapka, a azь ju prěměnixь," reče Paѵlь. "Prěměnilь esmь Vodu života." Prěžde že Xanïi ili Essě vъzmoguštei ego sъprěti, tь ponri ruku svoju vъ krьčagь na zemli těma položenyi, i vъli eže vъ dlani kvapajuštei suštee vъ usta svoja, proglьštaę ono tečęštee izъ dlani.
"Paѵle!" vъskliče Esxa.
Tь ju za ruku vъzętь, ględę na nju ušklěbenïemь sъmrьtky, sъvěstïemь že svoimь ju isplьnjaę.
Sъvrьzanïe ono ne bystь tako nežno, ni sъpoděljajušte, niže obimajušte, jako eže sъ Alïeju i staroju Prěpodobnoju materьju vъ pešteri... bystь obače sъvrьzanïemь: sъmyslьno sъpodělanïe bytïa svoja cělokupna. To otręse neju, oslabi že ju, i ta vъ mysli svoei sъklaněaše sę straxa radi ot nego.
Na glasь že tь reče: "Eda něste glagolali o městě, jamože nikomu něstь vъzmožno vъniti? Da mi pokažeši město see, eže Prěpodobnaa nevъzmožetь zrěti."
Ta že ot mysli onyę ustrašena glavoju povrьti.
"Pokaži mi go!" narędi tь.
"Ni!"
Ta obače nevъzmože emu ottečati. Užasnoju ego siloju udarima, ta oči svoi zatvori, vъnutrь sebe ustrěmljajušti - posokoju onoju tьmnosuštьstvujušteju.
Sъvěstïe že Paѵlu neju i okolo neę vъ tьmninu tečaaše. Město ono uzrě bledě, prěžde mysli toę samoi otklonivšei sę ot užasa. Neznajušti čьso radi, bytïe toę cělokupno treperěaše ot negože tu viděnago - rusaga, imže větrь duněaše i iskry žarěaxu, ideže prьsteni světni raspьněaxu sę i paky sъpьbiraaxu, ideže běli tvarove nadymajušte sę nadъ i podъ i okolo světlinь tečaaxu, tьmninoju i větromь otnikudu dvižimi byvši.
Nyně že ta oči svoi otvori, zrěęšti Paѵla na nju ględęšta. Tь ošte ruku toę drьžaaše, nь užasnoe ono sъvrьzanïe prominulo bystь. Treperenïe že toę uspokoi sę. Paѵlu ruku toi pustivšu, bě toi jako by ei podpora vъzęta byla. Potьče sę na goru i vъzadь, i iměaše pasti, ašte by Xanï neskočila podkrěpiti ju.
"O Prěpodobnaa!" reče Xanï. "Čьto sъlučilo sę?"
"Iznurena," vъsšьpnu Esxa. "Toliko... iznurena."
"Se," reče že Xanï, "sědni semo." Ta že pomože Essě na vъzglavnicu u zdi prominuti.
Silnaa ona mladaa ramena blaźě Essě čjuvstvaema byste. Ta kъ Xanïi kloněaše sę.
"Eda estь tь vъ istinu Vodu života uzrělь?" popyta Xanï, pustivši sebe ot sъvrěnïa Essina.
"Estь," vъsšьpnu Esxa. Myslь toę ešte vrьtěaše sę i duněaše ot sъrěštę onyę. Bě toi jako eže na zemlju suxu po sedmicaxь na mori burnomь stupiti. Čjuvstvaaše staruju Prěpodobnuju materь vъnutrě sebe... i vsę drugy sъbudivšę sę, pytajuštę že: "Čьto to bě? Čьto sъlučilo sę? Kъde bě město ono?"
Vsimь že tymь usěsštenïe vïjaaše sę, jako synь toi bě kvizacь-aderaxь, iže na mnoźěxь městěcь vъ ednomže spěšnyi byti. Tь istinoju bě izъ snovь bene-džeseritskyxь. A istina ta tu nikakože neusъpokojaaše.
"Čьto sъlučilo sę?" vъstęźa Xanï.
Esxa že glavoju povrьti.
A Paѵlь reče: "Vъ vsěkomь ot nasь silь drevnyxь, ęže ponimajutь, i eteryxь, ęže darujutь. Mužu estь lěsno, da protivostanetь městu ponimajušteju onoju siloju obytaemomu, nь edva ne nevъzmožnymь mu budetь vъ silu darujuštuju ględati, bezъ toi ego vъ něčьto različno ot muža proměnjajuštei. U ženь že to po obvratnomu estь."
Esxa vъzględe, Xanïju obrěštajušte na nju ględęštu, slušajuštu že Paѵla.
"Razuměeši mę, mati?" popyta Paѵlь.
Ta že vъzmože samo pokynuti.
"Vešti sïę vъ nasь źělo drevny sutь," reče Paѵlь, "eliko vъ vsěkoi klětcě tělesь našixь zaryty sutь. Tvorimi esmy silami sicevymi. Možeši rešti: 'Ei, viždu, kakože veštь taka možetь byti.' A vъnutrь poględnuvši, silu že surovu žizni svoeę obezzaštitaema zrivši, ugrozu sebe radi vidiši. Vidiši, jako simь možeši odolěna byti. Ugrozoju bo naivętšeju Daritelju sila estь ponimajuštaa. A Ponimatelju pakь ugrozoju naivętšeju eju jaže darujuštaa estь. Lěsno estь daruvanïemь, jakože i ponimanïemь odolěnymь byti."
"A ty, synu moi," popyta Esxa, "esi imže darujuštimь, ili ponimajuštimь?"
"Azь esmь jako na opirališti oboju," reče tь. "Nemogu daruvati bezъ ponętïa něčьsogo, a nemogu ponęti bezъ..." Tь že sъprě sę, ględę na zьdь o desnoi svoei.
Xanï vanutïe na lanitě počjuvstva, i obvrьnu sę, zavěsy zrěęšti sъbravšę sę.
"Othaimь bě," reče Paѵlь. "Slušaaše."
Slovesa ona prïemši, Xanï posęgnuta někymь jasnozrěnïemь Paѵla mučęštimь bystь, razuměvši, jako to něčьsomže ešte imuštimь byti, otneliže uže sъlučivšimь sę. Othaimь xotěaše o nemže viděnomь i slyšanomь byvšemь raskazvati. Iniže xotěaxu eže iskazanoe raznošati, da jako ognemь po zemli stanetь. Paѵlь-Muad'Dibь něstь jako ljudïe ini, xotętь rešti. Sъmněnïe o tomь uže nemožetь byti. Tь bo estь mužь, obače eterь Vodoju života po načinu Prěpodobnyę matere zrěęštïi. Tь vъ istinu estь Lisaanь alь-gaaribь.
"Ty esi buduštee zrělь, Paѵle," reče Esxa. "Eda kažeši, čьto esi vidělь?"
"Buduštee ne," reče tь, "a eže nastoęštee." Tь natište sebe sěsti, pokyvaę Xanï ostaviti go, toi šьdšei emu pomošti. "Kosmosь nadь Arakisomь korabli isplьnenь estь Gildy."
Esxa tręsěaše sę ot pьvnosti vъ glasě ego.
"Samyi že carь-padišaaxь tu estь," reče Paѵlь. Poględe že na krovь skalnyi nadъ soboju. "Sъ ljubimoju Pravsomluvęšteju svoeju i pętimi legeony sardjukarь. Staryi že županь Vladimirь Xarkonenь estь tu, i Thufirь Xavatь sъ nimь, a ešte sedmь ladïi branniky natovarenymi vsemi, ęže sutь uspěli dvignuti. Vsěkyi že ot rodovь veličěišixь najazdnikь imatь svoixь nadъ nami... čakajušte."
Xanï že glavoju povrьti, nevъzmoževši poględь svoi ot Paѵla otnęti. Strannostь ego, ravnloladïe že glasa, i načinь ględanïa ego jako črěsъ nju tu bojaznьju isplьněaše.
Opytavši na suxo proglьtnuti, Esxa reče: "Čьto že ožidajutь?"
Paѵlь že na nju poględe. "Popuštenïe ot Gildy pristati. Gilda by xotěla kьtoru ljubo voisku bezъ nego na Arakisě pristavšu ležęšteju ostaviti."
"Eda ny Gilda zaštištaetь?" popyta Esxa.
"Zaštištaetь! Gilda estь se sama pričinila, mlьvy rasprostranjušti o nemže nami zde tvorenomь, jakože i sъniženïemь cěnь prěvoza radi voiskь, eliko, vъzmoževši semo priti, daže rodove xudši čakajutь, da ny plěnętь."
Esxa otsustvïe usěti gorkosti vъ ladě ego, čjudęšti sę o tomь. Nevъzmože o slověsěxь ego sъmnějati sę - tožde iměaxu vъ sebě napręženïe, jako eže toju viděnoe byvše nošti, vъnegda tь putь buduštïi těma u fremenь toi raskryvaaše.
Glubocě že vъdyxnuvь, Paѵlь reče: "Mati, nuždno budetь, da namь malo Vody onyę prěměniši. Trěbuetь sę toę jakože raskažitelja. Xanïo, da čętu pošleši razvědnu... rudu obrěsti prědkorennuju. Eda znaeta, čьto sъlučitь sę, egda množьstvo Vody života na rudu prědkorennuju izleemь?"
"Se, Voda sъmrьti," reče tь. "Protiděistvïe sъvrьši sę retęźnoe." Tь že na podь posoči. "Sъmrьtь rasprostranjušte u tvorьcь mьnšixь, razdrušajušte kruženïe života, iže korenïe i črьvlïe sъdrьžaetь. Sice ubo Arakisь stanetь pustyneju istinnoju - bezъ ni korenïa, niže tvorьcь."
Xanï ruku na usta svoja položi, udarena vъ mlьčanïe besčjuvstvitelno slověsy xulnymi ot Paѵla lïjuštimi sę.
"Iže bo něčьto uničьtožiti spěšnyi imatь istinnuju vlastь nadь tymь," reče Paѵlь. "A my spěšni esmy korenïe uničьtožiti."
"A čьto ruku Gildy sъpiraetь?" vъsšьpnu Esxa.
"Ištutь mę," reče Paѵlь. "Da nepočjudiši sę! Korabčïi lěpši vsěxь, ljudïe spěšni vrěmenemь nazirati bezopastněišixь radi putei dalekonoscemь naiskoršimь, vsi ti mę ištutь... a nemogutь naiti. A eliko treperjutь! Znajutь bo, jako tainu ixь zde drьžu!" Paѵlь že ruku svoju jako čašu napręže. "Bezъ korenïa bo slěpi sutь."
Xanï že glasь svoi obrěte. "Reklь esi, jako nastoęštee vidiši!"
Paѵlь sebe vъzadь položi, prědstoęštee ištę rasprostranimo krai vъ gręduštee i mimošьdšee, drьžę že sę sъvěstïa sъ trudomь, osvětenïju korennomu načinajuštu gubiti sę.
"Idi, sъtvori jakože naręždaju," reče tь. "Buduštee mi vъzblatenymь stavaetь, jakože i Gildě. Obzorь viděnïa vьzužaetь sę. Vse strěmitь sę semo, ideže korenïe estь... jamože dosěli ne sutь směli vъměsiti sę... poneže vъměsiti značaaše zagubiti, eže imь potrěbno estь. A nyně beznadeždni sutь. Vsi puti bo vъ tьmninu sočętь."
