@@ -85,7 +85,7 @@ Paky Glasa polzęšte! A paky vъnimanïe kъ licu toi obvrьnu.
Paѵlь opyta sę na suxo grьlo proglьtnuti. Nemožaaše otvrьnuti sę ot lica sego vъzvraštena, ot blьstęštu že ꙫčïju, ni ot blědyxь že ustь, zadъ nixže zubi srěbrьstïi glagolaęštei toi uzrimi stavaaxu.
"Potrěbno estь synu knęžьskomu otrovь znati. Mъsky, za otrovu piva. Omasь, za otrovu jastïa. Skoryę, mьdlyę, i eteryę meždu nixь. A se, edna nova za tebe: gomь džabarь. Ubyvaetь tьčïju životnyę."
Grьdostь že istisnu straxь Paѵlu. "Eda drьzaeši syna knęžьska životnymь naricati?" poiska tь.
"Da prědpolagaemь, jako esi člověkь," reče ta. "Sъpri! Da nemrьdaeši, uprěždaju tę. Stara esmь, nь ruka mi vъ skorě iglu sïju vъnesetь, egda běgu imeši sę."
"Da prědpolagaevě, jako esi člověkь," reče ta. "Sъpri! Da nemrьdaeši, uprěždaju tę. Stara esmь, nь ruka mi vъ skorě iglu sïju vъnesetь, egda běgu imeši sę."
"Kьto esi?" vъsšьpta tь. "Kako materь moju prělьsti, da mene samago sъ toboju ostavljaetь? Ot Xarkonenь li esi?"
"Ot Xarkonenь? Blagoslovi ny, ne! A nyně, mlьči." Suxïi že prьstь grьla emu kusna, i že nesъvěstnago otskočiti želanïa potisnu.
"Dobrě," reče ta. "Prošьlь esi prьvymь ispytanïemь. A nyně, se pravilo ostavljajuštago: ašte li ruku izъ kutïi izemeši, umrěši. Se pravilo edinymь estь. Ostavь ruku vъně - proživěeši. Izemь ju - umrěši."
...
...
@@ -186,7 +186,7 @@ Muad'Diba znati, bezъ da Xarkonenь, vragovь ego nesmirimyxь, razuměti - to
Trapeza kruglaa sъ vrьšinoju ot jadeitovo-rozova drьvese elačeiska po srědě istby onyę stojaaše. Stoly sebesъpiraštïe sъ tvary jasnymi okolo neę razměsteni běxu, dva ot nixь někogo nosęšta. Na ednomь ot nixь sěděaše někyi junoša tьmnovlasivь, do šestnadesętь lětь vъzrastomь, sъ licemь kruglymь i ꙫčïju unylu suštïi. Drugïi že stolь muža nosěaše nizka, tьnka, sъ licemь vъždenenymь.
Otzadь krugovaticę bě posměxa čjuti. Ot posměxa že groxotь glasu basovu vъprašti: "Se, Pitere - klepca vsěxь bolša člověka radi vъ jstorïi. A knęźь tь prěko vъ gubu onyę spěšitь. Eda něstь se dělo velikoe, eže mnoju, Vladimiremь županomь Xarkonenomь tvorimoe?"
Otzadu krugovaticę bě posměxa čjuti. Ot posměxa že groxotь glasu basovu vъprašti: "Se, Pitere - klepca vsěxь bolša člověka radi vъ jstorïi. A knęźь tь prěko vъ gubu onyę spěšitь. Eda něstь se dělo velikoe, eže mnoju, Vladimiremь županomь Xarkonenomь tvorimoe?"
"Vъ istinu, o župane," reče mužь onь. Glasь emu pozvьni, jako tenorь sladcě gudę.
Ruka debela na kruglovaticu pade, vrъtenïa toę sъpręšti. Nyně, vsi ꙮčesa vъ istbě možaaxu na povrьšïa nedvižima vъzględnuti, zrěęšta, jako ta sъbiratelь bogatyxь i vlastelinь planitь radi sъdělana bě. Xudožьstvo carskoe bě vъ neę vъpečateno. Črьty širiny i dlьžiny ot brьnьj svrьxъtьnьkyę platinnyę sъdělany běxu, kraeve že poljarnyę ot adamantь mlěčnobělyxь.
Ruka debelaa po dělcętěxь povrьšïa podviže sę. "Pozyvaju va malo bljusti," glasь basovyi vъprašti. "Ględi ot blizu, Pitere; i ty, Faidь-Raѵtho mile: zde, ot stepene šestdesęta sěvernago do sedmьdesęta južnago - nežnïi sïi rovi štaplennïi. Cvětove že těxь: eda nepomnitь va karamela sladka? A nigdeže modri ezerь, niže rěkь. A nežnaa sïa kraišta poljarnaa - toliko mala! Kьto že možetь o městě onomь poxybitь? Arakisь sïi vъ istinu edinovidьnь estь! Město edinovidьnoe za pobědu edinovidnu."
...
...
@@ -301,7 +301,7 @@ Piterь že rameni pokrьči. "Ašte li sъvěty isplьnitь sę," reče tь, "t
Esxa vraty pootvorenymi vъ istbu sъ zdami žlьtymi vlěze. Po lěvoi toę dïvanь nizьkь ot kožę črьmnyę sъdělanь běše, dvě knižnici prazdni, krьčagь že na vodu, visuštь oprašenь po stranaxь vъzoblenyxь. Po desnoi iměaše iněxь knižnicь, zastavaęštixь drugyę vrata, jakože i trapeza ot Kaladana i tri stoly. Protivь toę u okna Juexь d-rь stojaaše, grьbomь ot neę otvratenь, vъnimanïe tьčïju světu vъněišemu prilagaę.
Esxa druga kraka tixa vъ istbu sъtvori.
Uzrě, jako bě ruxo Juexu vъzvrašteno, sъ oskvrьnenïemь bělymь pri lěvomь rameni, jako by tь sebě o mělь otrělь. Tь vъzględe otzadь, jako kukla bezmęsitaa vъ črьmnomь rusě tvrьdě velicěmь odenь sy, upodobavaę sebě obrazu satѵrsku, iže dviženïi žicь potęžnika poslěduetь. Tьčïju glava ego zarovita živušteju javlěaše sę, dlьgy imušti vlasy abanovy, sъvrьzany prьstenomь školy Sukovoi na plešti - dvižęšti že sę někoa dviženïa vъněiša radi.
Uzrě, jako bě ruxo Juexu vъzvrašteno, sъ oskvrьnenïemь bělymь pri lěvomь rameni, jako by tь sebě o mělь otrělь. Tь vъzględe otzadu, jako kukla bezmęsitaa vъ črьmnomь rusě tvrьdě velicěmь odenь sy, upodobavaę sebě obrazu satѵrsku, iže dviženïi žicь potęžnika poslěduetь. Tьčïju glava ego zarovita živušteju javlěaše sę, dlьgy imušti vlasy abanovy, sъvrьzany prьstenomь školy Sukovoi na plešti - dvižęšti že sę někoa dviženïa vъněiša radi.
Paky po istbě poględnuvši, Esxa ne nabljuda ničьsože, o prisutstvïi synu toę sъvidetelstvuvęštee, tьčïju vrata zatvorena po desnoi toę, jaže vъ malu istbu voděaxu spalnuju, źělo ubo Paѵlomь račenuju.
@@ -1496,7 +1496,7 @@ Paѵlь že ględěaše kъ městu, ideže otьcь ego běše stojalь. Město o
GLAVA *GI* VЪ NEIŽE LITO KNĘŹЬ ZORJu NABLJuDAETЬ
Prьvyi onь denь na Arakisě, po ulicěxь Arakeina Muad'Dibu sъ čelędьju putujuštemu, někьtori ot ljudei ot kraevь pričьtь i proročьstvь vъspominašę, li daže drьznašę "Maxdi!" po nemь vъskliknuti. A klikь onь ne bě toliko mněnïa izrazenïemь, neže vъprosomь, jakože imь tьčïju o nemь nadeždajuštimь sę tomu byti oněmь, egože lisaanь alь-gaaribь, rekьše 'glasь ot světa vъněišnago', naričaaxu. Takožde na materь ego strěmlěaxu sę, znaęšte o nei, bene-džeseritomь prinaležajuštei, a těmь že jako inymь lisaanь alь-gaarib-omь suštei. - "Pravilo Muad'Dibu" Irulani knęgynę
Prьvyi onь denь na Arakisě, po ulicěxь Arakeina Muad'Dibu sъ čelędьju putujuštemu, někьtori ot ljudei ot kraevь pričьtь i proročьstvь vъspominašę, li daže drьznašę "Maxdi!" po nemь vъskliknuti. A klikь onь ne bě toliko mněnïa izrazenïemь, neže vъprosomь, jakože imь tьčïju o nemь nadeždajuštimь sę tomu byti oněmь, egože lisaanь alь-gaaribь, rekьše 'Glasь ot světa vъněišnago', naričaaxu. Takožde na materь ego strěmlěaxu sę, znaęšte o nei, bene-džeseritomь prinaležajuštei, a těmь že jako inymь lisaanь alь-gaarib-omь suštei. - "Pravilo Muad'Dibu" Irulani knęgynę
Knęźь onь obrěte Thufira Xavata sama vъ istbě kutnoi, jamože ego stražь vъvěde. Ašte i ljudïe orudïa pričęstnago vъ istbě pristoęštei podgotvljaęšte slyšimi běxu, město onoe dovolno tixymь bě. Razględajuštemu sę knęźu, Xavatь vъstanu ot trapezy xartïeju posětyę. Poměštenïe onoe zьdь zelenyxь iměaše, jakože i, otsvěnь trapezy onyę, ešte trěxь stolovь sebesъpirajuštixь, na nixь že "X" xarkonenskoe spěšno istrito bě, skvrьnu cvětomь nesъvrьšenu ostavljaęšte.
Ašte i něčьso sъkazati vъsxotę, Paѵlь neobręštaaše slovesь, jako ešte ne byvь otca svoego toliko unyvaema vidělь.
"Arakisь udrьžati," knęźь onь prodlьžaaše, "to značitь vъnegda rešenïi vъzemati, jaže mogutь srama velika prinesti." Tь že vъnь pokaže, sočę kъ xorugvi Atreidь črьmnozelenoi, krupě visęštei na stežerě na kraju pristaništa. "Edinoju možetь znamę sïe čьstnoe značenïa źělo lukava polučati."
Paѵlь že vъ grьlě suxo proglьte. Slovesa otca ego byšę beznadeždïemь isplьneny, vъsprïemlanïemь že uročišta, iže otroku onomu čjuvstvo prazdnoty vъ srьdce vьlagaaše.
Knęźь onь lěka protivь utruždenïju izъ vrěšticę vъzetь, proglьtnajušte ego na suxo. "Sila i straxь," reče tь. "se orudïe vlastelinь. Imamь povelěti, da bolěe o činonačęlničьstvïi uskočnomь polučaeši znanïi vъ obučenïi svoemь. Pomyšljaju že o prïaně, na neiže tę 'Maxdi' i 'Lisaanь alь-gaaribь' naricajutь, jako se vъzmožnostь prědstavljaetь tebe radi poslědnuju, ejuže možeši vъspolzvati sę."
Knęźь onь lěka protivь utruždenïju izъ vrěšticę vъzetь, proglьtnajušte ego na suxo. "Sila i straxь," reče tь. "se orudïe vlastelinь. Imamь povelěti, da bolěe o činonačęlničьstvïi uskočnomь polučaeši znanïi vъ obučenïi svoemь. Pomyšljaju že o prïaně, na neiže tę 'Maxdi' i 'lisaanь alь-gaaribь' naricajutь, jako se vъzmožnostь prědstavljaetь tebe radi poslědnuju, ejuže možeši vъspolzvati sę."
Paѵlь na otca svoego ględěaše, nabljudaę ramene ego sъravnęšta sę, lěku sъvrьšivšu dělo svoe, a vъspominaę o slovesěxь straxomь i sъmněnïami isplьnenyxь.
"A čьto ikologa onogo ešte zabavljaetь?" vъzmьnči že knęźь onь. "Esmь Thufiru sъkazalь, da ego rano privědetь."
GLAVA *II* VЪ NEIŽE OBOУSLOVLENÏE ZNAČENÏA SI GuBITЬ
GLAVA *II* VЪ NEIŽE OBOUSLOVLENÏE ZNAČENÏA SI GuBITЬ
Sъ sny li boriši sę? Sěny li vъstęźaeši? Dvižiši li sę spljuštïi? Vrěmę ti estь otběglo. Žiznь ti bě vъzęta. Prělь esi sę sъ praxomь. Žrьtva esi gluposti. - Izъ panixidy Džamišu na Ravnině pogrebalnoi, izъ "Pěsnïi Muad'Dibu" Irulani knęgynę
...
...
@@ -2534,7 +2534,7 @@ Sъ rukoju na štitě, nožь že vъ strěźě drьžęštïi, Lito tělo onoe
Druga gromada sivana podě ležaaše několiko kračьkь dalěe, javljajušte sę istočnikomь stenanïa onogo byti, jakože tomu uzrimo bě. Tvarь onь plzěaše kъ nemu bolezno mьdlьnně, vъzdyxajušte i mьnčęšte.
Odolěvь že prěpętïe naprasno straxomь vъstanoveno, Lito skoči vъ skorě črěsь proxodь, uklonjaę sę kъ tvaru plьzęštemu. Bě Mapěsь, xižnica ego fremenskaa, vlasy po lici svoemь obvity imušti, odeždu že vъ bezrędïi. Blěsьkь slabyi skvrьny tьmnyę sęgaaše ot xrьbta toę kъ boku. Posęgnuvšu tomu ramene toę, ta na laktju svoju oprěnïemь vъzdviže sę, glavoju kъ nemu sočęšti, ꙫčama že črьmnь sěnovь otražajušti.
"S-... ty," vъzdyše ta. "Ubilь... stražę... posla... naiti... Tueka... ottečai... g-žda moja... vy... ty... zde... ne..." Ta že sъvali sę na prědъ, glavoju tupo o kamenïe udarivši.
Litu tepь toę na črěpě posęže. Ne bě. Poględnuvь že na ranu eę, tь razumě, jako otzadь bodena bě. Nь kymь? Myslь ego neostavlěaše sę. Mněaše li, jako někьto stražę ubilь estь? A Tuekь - eda Esxa posla po nego? Počьto radi?
Litu tepь toę na črěpě posęže. Ne bě. Poględnuvь že na ranu eę, tь razumě, jako otzadu bodena bě. Nь kymь? Myslь ego neostavlěaše sę. Mněaše li, jako někьto stražę ubilь estь? A Tuekь - eda Esxa posla po nego? Počьto radi?
Vъstavajuštemu tomu, čjuvstvo ego šestoe prěduprědi ego. Rukoju po štitě vъ skorě klepnu - nь pozdě. Udarь bě obezčjuvstvajuštь ramene ego ot strany posęgnulь. Tь otnjudu bolěznь počjuvstva, nabljudaę trьnь izъ rukava trьčęštïi, čjuvstvaę že obezdviženïe izъ ruky rasprostranjajušte sę. Potrěbno mu bě strěmiti sę borbьstveno vъzdvignutïa radi glavy, jakože i poględa vъ proxodь.
Vъ vratěxь istby sъ rodilcemь Juexь stojaaše. Lice ego světa otražaaše žlьta ot světila nadъ vraty oněmi sušta, eže jako edino silněe světěaše. Vъ istbě zadъ nimь bě tixo - ne bě zvuka rodilьcь.
Baron že pomyslěaše: Ei! Se, mužь věrujuštïi, jako go nemožeši kupiti! Se, zatvorenyi zde, leodry podělovь prodavajušte ego vъ vsemь mignovenïi žizni ego! Ašte by si go nyně vъzęlь i potręselь nimь, praskalo by vъnutrě ego. Prazdnyi! Vъsprodadenyi! Kakogo značenïa imatь nyně načinь sъmrьti ego?
Zvuci že žębïi otzadь prixodivšïi sъprěšę.
Zvuci že žębïi otzadu prixodivšïi sъprěšę.
Županь že Umana Kudu, uzrě, stotnika stražę vъ vratěxь pojavivša sę, glavoju tręsušta. Plěnnikь onь ne bě danny ponuždaemy proizvodilь. Paky provalь. Se, vrěmę vrьtěnïe sъkončati sъ knęźomь simь glupavymь, sъ jurodomь simь bujavo krotkymь, nerazumějuštimь, kakyi tьkmo pri nemь sъvrьšaemь bě adь - tьčïju na vlasь ot nego daleko.
Myslь že ona župana usъpokoi, otnašaę go ot sъmněnïi mučenïju boljara podlagati carskago. Naprasno uzrě sebe jako vrača, nožnicami prěsěkovь sъvrьšajušta beskrainyxь - prěměnь otrězajušta jurodomь, ada podъ nimi sušta raskryvajušte.
Naprasno, pěsьkь okolo čętu onu fremeny isplьni sę. Běacu u pticolěta, a poslěžde - vъ nemь. Na vrьxu duny, na neiže čętě oni běaste srětili sę, oblakь prašnyi častьčno dviženïe nasilnoe prěkry.
Sъ ustrьmlenïemь na nego ględę, Paѵlь otvěti: "Estь zde u vasь pričьtь o lisaanь alь-gaarib-ě, rekše 'glasě ot světa vъněiša', iže xoštetь fremeny vъ rai privesti. Ljudïe tvoi imutь -"
Sъ ustrьmlenïemь na nego ględę, Paѵlь otvěti: "Estь zde u vasь pričьtь o lisaanь alьgaaribě, rekše 'Glasě ot světa vъněiša', iže xoštetь fremeny vъ rai privesti. Ljudïe tvoi imutь -"
"Se, běsnosvętïe!" reče Kѵnь.
"Vъzmožno estь," suglasi sę Paѵlь. "A paky i ne. Běsnosvętïe često korenę strannyę imatь, a klonove ešte stranněišïę."
"Imaši sъvětь," reče Kѵnь. "To mi estь jasno... pane."
...
...
@@ -3642,7 +3642,7 @@ Pokazvaę že na skrïnïę u zdi o desnoi imь, Kѵnь reče: "Semo." Prominuv
"Dobrě podgotovьnь esi bylь," reče Esxa.
"Živěaxme bo podъ Xarkoneny osmь desętь lětь," reče Kѵnь, gonę ta vъ tьmninu, i vratь zatvarjaę.
Tь že sъpiračьkь krilu pritęže, prьvě malo, a poslěžde silněe i silněe. Čjuvstvaaše ja jako vъzduxь sъbirajušta, naklonenïe že vse skorěe proměnjajušte sę, větru črěsь krovy i na vrьšině listovь krilu pištęštu.
Naprasno, sъ naklonomь prěduprěždajuštimь menšimь, krilo lěvoe, burïeju povrědenoe, goru i vъnutrь sъvi sę, udarjaęšte na stranu ptičky. Sudina že po vrьxu duny xlьznu, obvraštajušti sę na lěvo, padajušti že na drugu stranu, i zarovjajušti nosь svoi vъ dunu slědujuštu, pěsku tečęštu. Sice ubo na straně krila sъkrušena ostaste ležati, krilu drugomu kъ źvězdamь pokazyvajuštemu.
Izъ opojasenïa svoego isskočivь, Paѵlь črěsъ materь svoju prěvrьže sę, siloju paky vrata otvarjaę. Pěsьkь vъnutrь že vъsypa sę, privoždajušte paxь suxь krěmene izgorena. Vъzemь že vrěšte otzadь, tь potьšti sę materь svoju izъ pojasa osvoboditi. Ta že vъzlěze po desnoi stola svoego na kovь strany vъnšnyę ptičky. Paѵlь že poslěduva, vrěšte onoe pojasy ego vlečę.
Izъ opojasenïa svoego isskočivь, Paѵlь črěsъ materь svoju prěvrьže sę, siloju paky vrata otvarjaę. Pěsьkь vъnutrь že vъsypa sę, privoždajušte paxь suxь krěmene izgorena. Vъzemь že vrěšte otzadu, tь potьšti sę materь svoju izъ pojasa osvoboditi. Ta že vъzlěze po desnoi stola svoego na kovь strany vъnšnyę ptičky. Paѵlь že poslěduva, vrěšte onoe pojasy ego vlečę.
"Běži!" narędi tь.
Tь že kъ licu duny posoči, jakože i nadъ nju, ideže věžь možaaste skalnu zrěti, pěskomь obvivajuštimь podsěčimu.
Isskočivši izъ ptičky, Esxa běgu ętь sę, usrьdno na dunu kateręšti sę, slyšajušti že vъzdyxanïi ot naprěždanïa Paѵlova. Vъzlězoste že na utěsь pěsьčьnь, iže kъ skalamь viněaše sę.
Zvukь jarostně skrьcavь ot sěnovь skalnyxь těma ostavlenyxь vъzrynu, jako poroi zvukovь retęźьnь.
Tь že vidě, jako města dostignuste neoznačaema, ideže oba lica skalna - eže prědъ i zadъ nima suštaa - tolikožde otdalečaema tomu javiste sę.
A otzadь boi onь i krušenïe jarostnoe skalь nošti vladěaše.
A otzadu boi onь i krušenïe jarostnoe skalь nošti vladěaše.
Prodlьžaaste že na predъ, i na predъ, i na prědъ... Myšcamь těma vъ sъstojanïe ot prěsilenïa bolěznьnoe i javě beskraino prostirajuštee sę upadšimь, Paѵlь obače uzrě, jako prědъ nima bě karpište onoe značitelnoe vysšimь stanulo.
Esxa tixomь usrьdnymь dvižaaše sę, znaęšti, jako tьčïju natiskomь sebe samyę prodlьžitь gręsti. Ašte i ju vъ ustěxь suxo bolěaše, zvukь onь otzadь nadeždy progonjaaše vsę o sъpiranïi upitïa radi izъ vrešticь sъbiratelnyxь cědikroja.
Esxa tixomь usrьdnymь dvižaaše sę, znaęšti, jako tьčïju natiskomь sebe samyę prodlьžitь gręsti. Ašte i ju vъ ustěxь suxo bolěaše, zvukь onь otzadu nadeždy progonjaaše vsę o sъpiranïi upitïa radi izъ vrešticь sъbiratelnyxь cědikroja.
"Lǫpь... lǫpь..."
Jarostь paky ot utěsa daleka vъzrynu, potrěbaę klepalo onoe.
Tixo!
...
...
@@ -4498,7 +4498,7 @@ Glasь onь imь potręse, znakomymь bo sušte, mrьtvomu že pьvno prinadlež
Esxa paky podgotvi sę ot nova. Sъmrьtь bo bě vъ glasě onomь.
...
...
@@ -4646,7 +4646,7 @@ Glasь že izъ doliny slyšaemь bě: "Junoša tь isčeznu, Stïle. Čьto ima
Ta že pomysli: Se, časь źělo tьnьkь estь, nь ašte mužь sïi ostroumnymь estь, kakymže mi javitь sę, to imamy nadeždu.
Protisknuvь sę putemь svoimь na goru, Paѵlь provysь, obręte uzьkь, na nemže vъzmože počinuti i vъ dolinu ględati. Glasь že Stïlgaru kъ tomu dosęže.
"A ašte otreku? Kako možeši... Ux-x-xь! Sъpri, ženo! Neištemь tę raniti, nyně. Bogove tě velici! Ašte možeši sice silněišimь ot nasь tvoriti, to vody svoeę desęttěxь kratь cěnněiša esi."
Nyně, da razumь ego ispytaemь, pomysli Esxa, glagolaę: "Pytaši o Lisaanь alь-gaarib-ě."
Nyně, da razumь ego ispytaemь, pomysli Esxa, glagolaę: "Pytaši o lisaanь alь-gaarib-ě."
"Možeta imaže izъ pričьtь byti," reče tь, "nь tomu pověrvaju, egda vъspytano budetь. Vse mně doselě znaemoe estь, jako esi semo prišla sъ knęźomь oněmь glupavymь, iže... Aïii-i-i! Ženo! Azь ne peku sę, eda mę ubïeši! Tьi bě blagočьstivь i xrabrь, nь glupavo bě, sice sebe podъ pęstь xarkonensku položiti!"
Tixo.
Paky že Esxa reče: "Neiměaše izborь, nь da neprěmy sę o tomь. Nyně kaži tomu zadъ xvrastïemь onde laęštemu, da na mene oružïe svoe nevъzdvigaetь, inače bo vselennuju tebe oblьgču, a poslěžde i ot nego."
...
...
@@ -4931,7 +4931,7 @@ Džamišь na nju vъzględe, strax pokazvaę na lici svoemь.
"Nauču tę o mukaxь," reče vъ tomžde ladě. "Pomni o tomь, borę sę. Imašь polučiti mučenïe, protivь nemuže budetь gomь džabarь blaženstvïemь javiti sę. Xošteši sę tělesemь vsimь ot bolězni -"
"Ta opytaetь sę mę proklęti!" izdьše Džamišь, pęstь sъvretu kъ uxu vъzdvigaę. "Prizyvamь na nju mlьčanïe!"
"Ami, da budetь," reče Stïlgarь, poględomь Esxu opomenuvaę. " Ašte paky vъzglagolaeši, to uvěmь, jako čarovanïemь prěstupaeši." Tь že ei pokynu otstupiti.
Esxa počjuvstva ruky ju tęgajuštę, pomagajušte ei otzadь, sětęšti sę, jako ne běxu neprïaznьny. Uzrě Paѵla ot tlьpy otdělaema, Xanï že viloličnuju vъ uxo ego šьptęštu, kъ Džamišu pokyvajušte.
Esxa počjuvstva ruky ju tęgajuštę, pomagajušte ei otzadu, sětęšti sę, jako ne běxu neprïaznьny. Uzrě Paѵla ot tlьpy otdělaema, Xanï že viloličnuju vъ uxo ego šьptęštu, kъ Džamišu pokyvajušte.
Družina učini sebe krugomь. Donesošę žarokluby drugy, vsę na žlьto nastroivajušti.
Džamišь že vъ krugь onь vъstupi, sъblěčaę ruxo svoe i metajušte go někomu vъ tlьpě suštemu. Stojaaše tu vъ sivotě klьzkoi cědikroja prošita i tęganïemь poznačena. Tь kratcě nakloni sę glavoju kъ sъbiratelju ramennomu piti, sъravnjaę sę poslěžde, cědikroi že svoi otlěpaę, i tlьpě go sъ popečenïemь o nь podavaę. Stojaaše vъ prěpojasalě i něcěmi platïami grubymi na nogu odějanь, čakajušte sъ nožemь-krѵsomь vъ desnoi.
Esxa že děvicu onu uzrě, imenemь Xanï, Paѵlu pomagajuštu, nožь že krѵsь vъ dlanь ego tištęštu, i ego nožь onь razdvižajušta, tęgotu i razloženïe opytajušta. I Esxa pomni, jako tь o praně i bïnduvě, neѵrěxь i myšcaxь upražnenь bystь - jako tь bě borbě sъmrьtnoi učilь sę, sъ učiteli jako Dǫkanь Idaaxь i Gjurnyi Xalekь, muži slavoslovymi ešte po vrěmeni svoeę žizni. Junošě onomu kьzni bene-džeseritskyę znaemi běxu, i tь javlěaše sę nevъzmuštaemymь i vъ sebě dověrjajuštimь sę byti.
...
...
@@ -5043,7 +5043,7 @@ Poslěžde Paѵlь prědъ Stïlgaromь stanu, tomu glagolajuštu: "Nyně esi Ix
"Togda sъpodělju ednu ot svoju sъ nimь," reče ta. "Xoštu i sъ ednymь -"
"Nexošteši," reče Stïlgarь. "Vědě, jako štędïi estь u nasь. Gde sutь štedïa ona? Eda esmy kupno čęta ili tlьpa divjakь?"
Glasь že otzadь čęty vъzdviže sę: "A čьto sъ vodoju, Stïle? Čьto sъ ksestïi oněmi vъ vrešti toju?"
Glasь že otzadu čęty vъzdviže sę: "A čьto sъ vodoju, Stïle? Čьto sъ ksestïi oněmi vъ vrešti toju?"
"Vědě o nuždě tvoei, Faroče," reče Stïlgarь. Poględnuvšu tomu na Esxu, ta glavoju pokynu.
"Rastvorte edno těmže ponuždajuštimь sę," rege Stïlgarь. "Vodotočьcь... gde estь vodotočьcь? Ox, Šimoѵme, da popečeši sę o izměrenïe nuždaemago. Tьčïju neizběžnoe. Voda sïa věnomь sajaadině prinadležaetь, i imatь toi na sěči otplatima byti měroju polnoju, cěnu vrěšta isključajušte."
"Kolika že otplaštaetь sę měroju polnoju?" popyta Esxa.
...
...
@@ -5187,7 +5187,7 @@ Paѵlь že vъprositelno na Xanïju poględe, posęgae ramene toę. "Vъzduxь
Nь mužь zadъ nima stoęštïi reče: "Mnogo vlagy vъ lomě nošti sei. Se, imže Džamišь kažetь, jako dovolenь estь."
Tainama oněma vratama prominuvši, Esxa začju ja zavrěti sę zadъ neju. Uzrě že fremenь sъpirajuštixь sę pri štorě košarovidnoi, čjuvstvujušti vlažnostь vъ vъzdusě, jako protivь nei pristupivši.
Prominušę že inymi vratami skalnymi sъ štorami nadъ nimi postroenymi, vratamь že oněmь zadъ nimi zatvoręštimь sę. Natiskь vъzduxa otzadь isplьnenь bě vlagoju, jasno vъsprïętu Esxoju i Paѵlomь.
Prominušę že inymi vratami skalnymi sъ štorami nadъ nimi postroenymi, vratamь že oněmь zadъ nimi zatvoręštimь sę. Natiskь vъzduxa otzadu isplьnenь bě vlagoju, jasno vъsprïętu Esxoju i Paѵlomь.
Na čelě družiny suštïi, žaroklubь vъ ruku Stïlgarovu podъ ravninu glavь prědъ Paѵlomь suštimь sъnese sę. Tь nyně kračьkь čjuvstvaaše podъ nogama svoima na lěvo vrьtęštixь sę. Světь otrazěaše sę ponadь glavy vъ kapaxь i vrьtenïe ljudei stlьbьoju dolu vïjušteju sę.
Esxa že tixo poslědujušte vъzduxomь zvьnęšte slušaaše, notě poslědnoi vъzygranoi. Vъskuju synь moi pěsnь pěetь ljubovnu děvčętu semu? popyta sebe samu. Ta že straxь naprasno počjuvstva. Žiznь čjuvstvaaše okolo neę tečęštu, juže nikakože neuspěaše upravljati. Vъskuju pěsnь onu izbra? čjuždaaše sę ta. Vъbodenïa byvajutь istinni. Vъskuju tako sъtvori?
Paѵlь že tišě vъ tьmě seděaše, mysli edinoi sъvěstïju ego vladęštei: Mati moja mi estь vragomь. Ta nevěstь, nь estь. Ta prinašaetь džixaadь. Ta mę porodila estь, pospěšila že. Ta mi estь vragomь.
GLAVA *GI* VЪ NEIŽE INA OУROČIŠtA IZREČIMI SuTЬ
GLAVA *GI* VЪ NEIŽE INA OUROČIŠtA IZREČIMI SuTЬ
Poętïe pospěšenïa namь jako postroenïe děistvuetь ot užasь buduštago zaštitajušte. - izъ "Poslovïi sъbranyxь Muad'Dibu" Irulani knęgynę
Županь onь napręženïe sъkry abïe pojavivše sę ot iznenady prěpьnutïemь na prьvoi stlьbě dolě zadъ isxodomь. Postuplenïe slovomь! To bě sъobštenïe o zloděistvïi protivь Carstvïa!
...
...
@@ -5392,7 +5392,7 @@ Vladyka obače usměja sę, jako xotěaše javě šutiti, popleska že ramene ž
A vsemь putemь na pozorište županь sěděaše na vъzglavnicaxь brьnenyxь voza svoego, vъględaę vъnegda po tainu na vladyku pri nemь sušta, čjudę že sę, počьto carevь sïi běžьcь běše neizběžnymь sъmětalь tьkmo sice prědъ rody menšimi šutiti. Bě bo emu ꙫčivěstno, jako tь malogda tvorěaše eže tomu izlišnymь čjuvstvaemoe, izričaaše li dvaju slovesu, egda bě edino dovolnymь, ili drьžaaše sę značenïa edina vъ ednomь iskazanïi.
Vъ kotci že zlatnomь nadъ pozorištemь troiuglьnnomь těma usědnuvšimь - trubamь že vъzrynuvšimь, i rędovomь nadъ nima i okolo sъtiskuntymь tlьpami suštimь, i znamencęty kyvajuštimi - otvětь onь županu pride.
"Župane moi draže," reče vladyka onь, kъ uxu togo naklonivь sę, "eda věsi, jako carь tь ešte něstь po zakonu volju izboru naslědnika tvoego izdalь?"
Na sěčь svoju sъ dvama vъ pustyni obrětenama vraštajušti sę, družina Stïlgarova izъ doliny vъ světě oslabvajuštemь luny prьvyę vъzlěze. Tvarove vъ ruxaxь odějani spěšiša, jako paxь domova vъ nozdraxь uže usěštajušte. Črьta siva vъsxoda zadъ nimi bě naisvětlěiša na městě kolędy těxь obzornyę, eže srědь eseni označaaše, měsęcь Skaly krovnyę.
Větromь navějani suši listove razprostrimi byšę po osnově utěsa, ideže čęda sěčïa ę běaxu sъbirali, nь zvukovь poxoda čęty (svěně pogrěšenïi někočdašnyxь Paѵlomь ili materьju ego) različati ot ixže nošti estьstvenyxь vъzmožno ne bě.
Sъtrěvь si potomь praxь utvrьždenь izъ čela, Paѵlь potisknutïe na ramene počjuvstva, glasь že slyšę sykavь Xanïnynь. "Dělai, jakože ti kazaxь: sъlagai si sъvitïe kapy na čelo! Tьčïju ꙫči da imaši otkryti. Gubiši vlagu."
Otzadь že naręda šьptaema uslyšaste, tixo vъzyskajušta: "Pustynja vy čjuetь!"
Otzadu že naręda šьptaema uslyšaste, tixo vъzyskajušta: "Pustynja vy čjuetь!"
Ptica vъspě izъ skalь vysoko nadъ nimi suštixь.
Čęta že sъprě, Paѵlu napręženïe naprasno pojavivše usěštajuštu.
Klepetь že slabь izъ skalь slyšaemь bě, šumь nesilněišimь suštïi pače myšьkь po pěscě skačęštixь.
...
...
@@ -5729,7 +5729,7 @@ Paѵlь na prěvisь onь vъzyde, ostavljaę čędi dolě. Ostanuvь že prěd
Stïlgarь ruku vъ znamenïe mlьčanïa vъzdviže, pokazvaę na lěvo, ideže drugь putь otvorenь bystь vъ tlьpě. Proxodomь že oněmь Xanï prominu, samovilskomu toę licu žalomь občrьtaemu suštu. Sъblěčevši cědikroi, odějana bystь povabnymь ruxomь sinimь, obvïjajuštimь ju eliko ramena tьnka otkryvajušte. U lěvogo plešta šatьcь zelenь privrьzanь bystь.
Zelenь za žalь, pomysli Paѵlь.
To bě obyčai, iže mu syna Džamiševa neprěko objasniste, rekuvša, jako ničьso zelena nexotěaxu nositi, otcemь i xranitelemь svoimь ego prïemlša.
"Eda ezi Lisaanь alь-gaaribь? popytaste ego. Paѵlь že džixaadь vъ slovesěxь těma počjuvstva, vъprosь otstupaę sobstvьnnymь - uvěděvь že o Kalěfě, staršimь ot neju, jako bě desętь lětь vъzrastomь, synь rodnyi Gïeufovь. Mladšemu Orьljubu bě osmь lětь, synu rodnomu Džamiševu.
"Eda ezi lisaanь alь-gaaribь? popytaste ego. Paѵlь že džixaadь vъ slovesěxь těma počjuvstva, vъprosь otstupaę sobstvьnnymь - uvěděvь že o Kalěfě, staršimь ot neju, jako bě desętь lětь vъzrastomь, synь rodnyi Gïeufovь. Mladšemu Orьljubu bě osmь lětь, synu rodnomu Džamiševu.
Denь onь bě strannymь, sъ oboma stražarama oněma nadъ nimь vъprosa radi ego stoęštama, ljubopytьcь že daleče drьžęštama, a sice emu vъzmožnjajuštama o myslьxь i pamętьxь popęšti sę jasnozrěnyxь, i sъvětь gotoviti vъzbranenïa džixaadu.
A nyně, pri materi na prěvisě stoę, bezbroinyi že zrěę onь sъborь, tь pomyšlěaše, eda někoi sъvětь ešte možaaše divokomu tomu legeonь vъzryvu revnivyxь vъzbraniti.
Paѵlь sъravni sę, ustrěmleno na Xanïju ględę. Čjuvstvaaše veselïa vъ vъzdusě vъstrьgь. Tь znaaše, čьto xotěaše sъlučiti sę, ašte by korennago pilь onogo opoitelja sъ estьstvomь osnovnymь, eže ego proměnilo bě. Tь xotěaše paky tьčïju vrěmę čisto viděti, jako vrěmę prostranstvomь stanuvše. Tь by těmь bylь vъ vysiny bezměrny vъznesimь, eže by emu vъzbranilo razuměti.
Otzadь že Xanïę Stïlgarь reče: "Pi, junošo. Zabavljaeši obrędь."
Otzadu že Xanïę Stïlgarь reče: "Pi, junošo. Zabavljaeši obrędь."
Paѵlь sъboru naslušaaše, divokostь vъ glasověxь ego slyšę - "Lisaanь alь-gaaribь," glagolajuštimь. "Muad'Dibь!" Tь že na materь svoju nizględe, javě sъpokoino spljuštu sědęšti - dyxanïe že toę ravnoměrno i gluboko. Eže vъ buduštemь xotęštee izrečeno byti, a tomu mimošьdšemь inočnymь suštee, emu vъ duši pojavi sę: "Ta spitь vъ Vodě života."
Xanï go za rukavь potęže.
Paѵlь rogь vъzętь vrěšta onogo vъ usta svoja, ljudei slyšę vykajuštixь. Tь čjuvstvaaše eže vъ grьlo emu vъlivaemo, Xanïi vrěšte ono natiskajuštei, obmanujušta čjuvstvajušti otparenïa. Izvadivši žilicu, Xanï podastь vrěšte ono rukamь napręgajuštixь sę po nemь izъ poda pešterna. Poględь ego na ramę toę ustrěmi sę, zelenyi že šatьcь pečalьnь na nemь.
...
...
@@ -5950,7 +5950,7 @@ Opitelju go paky obemša, tь pomysli: Toliko kratь mę utěšila esi i dastь
KNIGA *G*: PROROKЬ
GLAVA *A* VЪ NEIŽE FAIDЬ-RAѴThA MNOGu NAOУČITЬ SĘ
GLAVA *A* VЪ NEIŽE FAIDЬ-RAѴThA MNOGu NAOUČITЬ SĘ
Nikьtora ot ženь, niže ot muževь, ni ot čędь ne běaše otcu moemu źělo blizьkь. Bližšimь pače vsěxь vъnegda pristupivšimь kъ drugarstvu poně obyčnomu prïatelstvïe carju-padišaaxu prědlagaemo bě Xasimiromь vladykoju Fǫręźemь, poslědovavšimь tomu ot dětstva. Měru drugarstva Fǫręźeva moštno estь na nemže položitelnomь nabljudati: tь bo podozrěnïa bě Sъvěta zemlskago o sъlučai arakeinskomь utišilь. To estь bylo poně desętь kladь vъ Slьnьčnyxь myta korenïemь struvalo, jakože mně mati moja estь kazala, i bylo i darovь iněxь: robynę, carska že počьtenïa, i znakove sana. Inь važьnь bělegь prïatelstvïa vladyčina otricatelnymь estь. Tь bo otreklь sę člověka ubiti, ašte i spěšьnь sy i otcemь moimь narędenь. O semь že xoštu nyně bližšěe raskazati. - "Fǫreźь vladyka: obrazь" Irulani knęgynę
Esxa že naprasno istištenymь grьlomь proglьte. "Xanï mi estь źělo draga," reče ta. "Ta nemožetь -"
"Imaši zde źělo mrьsny rogozy," reče Xaraxa. Ta že poględomь po podě prominu, ottečajušti ꙫčama Essě. "Toliko ljudei ti semo vynu vъstupajutь. Vъ istinu, podobaetь ti to zde čęstěe čistiti."
GLAVA *E* VЪ NEIŽE TVORЬCЬ GRĘDETЬ
Nemožeši vъměšanïju polïtiky vъ pravověrïe ottečati. Boi za vlastь pronicaetь pospěxomь, obučenïemь že, i uręždanïemь obštьstvïa pravověrnyxь. Natiska radi sego neizběžno dostoitь imže obštьstvïe sicevoe vodęštimь osnovnomu vъprosu prědstojati vъnutrěšnomu: eda sebe cělokupno blagu vrěmennomu udrьžanïa radi vlasti svoeę podčiniti, ili vъ rizikь sebežrьtvovanïa sъložiti sę, udrьžanïa radi nauky pravověrïa nravstvьnnyę. - izъ knigy "Muad'Dibь: vъprosi o věrě" knęgynę Irulani
Paѵlь na pěscě prědъ črьtoju približanïa tvorcu ispolinsku stojaaše. Nedostoitь mi jako prěkupьcь čakati - netrьplivь i bessъpokoenь, pripomni sebě samomu. Nuždno mi estь čęstьju pustynę byti.
Suštьstvo ono bě tьčïju několiko drebnyxь daleko, isplьnjaę utro syčanïemь ot trěnïa. Zubove ego velici vъ kruźě pešternomь ustь vъ obrazь cvětьnь razvijaaxu sę. Paxь korenïa izъ nego vъzduxь ponimaaše.
Paѵlovь cědikroi lьgcě na tělesi ego protęžaaše sę, tomu že tьčïju ot daleka tьkcętu nosnu usěštajuštu, ličïa že dyxanïa radi. Učenïe Stïlgarovo i časove že truda na pěscě vse prokryvaaxu.
"Koliko ti estь nuždno ot proměra tvorcu sebe otdalečati, vъ pěscě graxovidnomь stoę?" Stïlgarь go bě pytalь.
Tь že pravo otvěšta: "Polь sęžnïa za vьsь sęžьnь proměra tvorcu."
"A počьto?"
"Viru ottečati ot minutïa ego, vrěmę vse paky imy po nemu běžati i vъsadnuti na nь."
"Jazdilь esi na mьnšixь, ęže semene radi i vody života razvěštaemь," Stïlgarь bě reklь. "Nь iže toboju prizvanь buduštïi ispytanïa radi tvoego tvorcemь budetь divymь, starcemь pustynnymь. Budetь ti dostojati takogo prilično počitati."
Vlьna ona noźě ego vъzdviže. Praxь že vrьšiny okolo nego raspilja sę. Tь ukrěpi sę, světu ego proxodomь eęže pěskomь pomračimyę, vъzkrivljajušteę sę zdi, utěsa onogo dělovita, obručïi ostro črьtaemyxь imušta.
Paѵlь udici svoi vъzętь, ględnuvь po nima i priklonivь sę. Vъkusnuvši ja i tęžęšti počjuvstvavь, tь skoči naprědь, nogama protivь zdi sebe opiraę, trьčę že vъnь protivь trьnama visęštama. To bě časь ispyta istinnago: ašte bě udici pravo na vodęštei straně prьstena vъložilь, dělь onь otvaraę, to črьvь onь nexotěaše nizvrьtiti sę, ego razdrušajušte.
Črьvь vъzmьdli. Proklьže po klepalu, umlьčęšte e. Tь že načętь mьdlenno obvrьštati sę - na goru, goru - dosadlivaa ona trьna tištę vysše, eliko vъzmožno, mimo pěska mękkuju plьtь vъnutrě dělcęte prьstenna ugrožajušta.
Paѵlь sebe obrěte na vrьxu črьva jazdęšta. Čjuvstvaaše sę vъznosimь, jako carь světь svoi nabljudajuštïi. Podtište že naprasno pojavivše sę vъbodenïe zavoi sъtvoriti umьnь, črьva vrьtiti, xudožьstvo svoe sъ črьvomь pokazati.
A tь abïe razumě, počьto radi go bě edinoju Stïlgarь prěduprědilь o junacěxь bessmyslьnnyxь, na prizracěxь sixь i sъ nimi si igrajuštixь, na ruku že stavajuštixь na xrьbtě imь, i udici izvadivše ja paky sъlagajuštixь, prěžde črьvь by ę uspělь istręsti.
Ednu udicu ostavivь, Paѵlь drugu izvadi i nizšěe stranoju prěloži. Udici drugoi ukrěplenoi i opytanoi suštei, tь nizšěe i prьvuju prěloži, sice že dolu stranoju prominaę. Črьvь onь prěvalěaše sę, i prěvaljajušte sę tь zavitь, obminaę nasypь pěska mučna, ideže druźi čakaaxu.
"Sъpravilь esi sę, xa?" popyta Stïlgarь, glasь vъzdvigaę nadъ syčanïe dviženïa. "Eda tako mysliši? Jako esi sъpravilь sę?" Tь že sъrovna sę. "Ami, da reku to rabota bystь źělo smrьdna. Imamy dva-na-desętilětnyxь lěpše sъpravivšixь sę. O lěvoi tvoei ideže čakaaše pěsci běxu dunęšti. Ašte by črьvь tamo zavilь, ne by esi moglь onamo otstupiti."
Usměšenïe že izъ lica Paѵlu isčeznu. "Viděxь dunęštïę ony pěsky."
"Vъskuju nedastь togda znamenïa ednomu ot nasь města radi zastupnika tvoego poęti? To možaaše i ispytaemь sušte sъtvoriti.
"Mysliši, jako to ot mene zloumno estь, sice glagolati," reče Stïlgarь. "Tь estь obače dlьgь moi. Myslju o polźě tvoei družině. Ašte by esi vъ dunęštïę ony pěsky sъpьnuvь vъstupilь, tvorьcь onь by kъ tebě obvrьnulь sę."
Vъ prěky vъzdyva gněvna Paѵlь razumě pravdu vъ slovesěxь ego. Časь dlьgь bě Paѵlь nuždьnь i plьnь ustrěmь pospěxa ot matere svoeę polučena, da paky pokoi čjuvstvaetь. "Prosti mę," reče tь. "To ne imatь paky sъlučiti sę."
"Vъnegda na těsno esi, ostavljai si zastupnika, někogo spěšna tvorca poęti, ašte ty nevъzmožeši," reče Stïlgarь. "Pominai, jako vъ kupě rabotimь. Tako esmy bezgryžni. Vъ kupě rabotimь, xa?"
Tь že po ramenu Paѵlu plěsknu.
"Vъ kupě rabotimь," suglasi sę Paѵlь.
"A nyně," reče Stïlgarь glasomь tvrьdymь, "pokaži mi, jakože znaeši tvorca upravljati. Na kьtoroi straně esmy?"
Paѵlь nizględe na luspennuju vrьšinu prьstena na neiže stojaaxu, vъsprïemь estьstvo ego i veličïe, načinь že, imže javlěaxu sę bolšimi o desnuju ego, a mьnšimi o lěvuju. Vьsь črьvь, jakože mu vědomo bě, obyčno na ednoi straně čęstěe ležęšte dvižaaše sę. Staršimь byšęštu, vrьxь ego ličьnь počti traęštimь stavaaše. Luspy dolnyę bolšimi rastěaxu, tęžšimi že, i gladšimi. Na luspaxь vrьxnyxь samyxь vъzmožno bě vъzrastь črьva stara viděti.
Proměstivь udici svoi, Paѵlь zavrьti na lěvo. Tь pokaza imže na straně stoęštimь sunuti sę i črьva pravo gręduštimь drьžati, tomu valęštu sę. Zavrьtivь že, tь pokaže dvoma krьmčïama izъ čita naprědь stanuti.
"Aašь, xaïiii-juxь!" vъsklica tь po obyčaju. Krьmčïi že o lěvoi dělcę prьstennoe na straně svoei otvori.
Tvorьcь veličěišimь oblukomь dělcęte radi otvorena krytïa zavrьti. Cělokupno že tomu zavrьtivšu, i kъ jugu paky sebe ustrěmivšu, Paѵlь vъsšeta: "Džairatь!"
Xotělь byxь že syna svoego viděti i čelędь, pomysli tь. Nuždno mi estь vrěmene buduštee obmysliti mimošьdšimь vъ pamęti moei stanuvšee. Kramola bo pridetь, i mně ne suštu, ideže ju razbirati vъzmogu, ta imatь divocě razviti sę.
Stïlgarь na nego poględь ravьnь i měrivь ustrěmi. Paѵlь vъnimanïe svoe na Xanïi drьžaaše, nabljudaę zanętïe vъ lici toę rastušte, vъsprïętь že vъztrьženïe slověsy tomu raspalimu vъ družině byvšu.
Tь bě slyšalь o vъzmuštenïi mladyxь fremenь, pomysli Paѵlь.
"Eda išteši načęlniky sъbrati?" popyta Stïlgarь.
ꙮčesa ixže vъ družině mladšixь gorěaxu, kyvajuštimь sę imь jazdęšte, i nabljudajuštimь. Paѵlь že bessъpokoistvïe vъ poględě Xanïnomь uzrě, jako prěminuvaaše ot Stïlgara, stryja svoego, na Paѵla-Muad'Diba, pridružnika si.
"Něstь ti dadeno mnoju iskaema usěštati," reče Paѵlь.
Tь že pomysli: Nemogu otstupiti. Dostoitь mi vlastь nadъ ljudmi simi drьžati.
"Mudïromь jazdy pěskomь sego dne syi," reče Stïlgarь, ustroju xladnomu vъ glasě ego zvьnęštu. "Kako vlastьju seju naložiši?"
Estь namь nuždno počinuti, vrěmene že sъzrьcanïa sъpokoina, pomysli Paѵlь.
"Poidemь na jugь," reče Paѵlь.
"Ašte i reku, jako imamy paky na sěverь obvratiti sę, vъnegda denь sïi sъvrьšitь?"
"Poidemь na jugь," povtori Paѵlь.
Čjuvstvo dostoinstva neizběžna Stïlgara obętь, tomu ruxo svoe okolo sebě utěsnivšu. "Budetь Sъbranïe," reče tь. "Raspošlu eže o tomь."
Mьnitь, jako go vъzzovu, pomysli Paѵlь. Věstь že, jako mę nevъzmožetь odolěti.
Paѵlь jugu protivostojaaše, větrь čjuvstvaę protivь lanitama svoima otkryvaema, nuždy že obsuždaę vъ rešenïa ego pronicajuštę.
Neznajutь, eže sъlučaetь sę, pomysli tь.
Tь obače věděaše, jako nikakomuže pomyšlenïju ne bě popustimo rěšenïe ego měniti. Dostojaaše mu ostati na puti srědomь burę vrěmene, juže vъ grędušteemь viděaše. Xotěaše priti časь, vъnegda by to moglo otkroveno byti, nь tьčïju ašte by tь xotělь naxoždati sę, ideže by vьzmoglь uzlь togo osnovnyi rassěšti.
Nexoštu go vъzzyvati, ašte budetь vъzmožno, pomysli tь. Ašte že budetь inače vъzmožno džixaada prědotvratiti...
Paѵlь sъmatrěaše utěsь onь, veliky že prugy skalь jako vlьny prominajuštę imь. Ničьtože zeleno, ni cvětušte tvrьdyi onь obzorь neobmękčaaše. Zadъ nimь putь prostrěaše sę kъ pustyni južnoi - posoka poně desęttěxь dnei i noštïi, eliko by uspěli tvorьcь puditi.
Dvadesętь klepalь.
Putь gluboko zadъ bljustelę xarkonensky voděaše. Znaaše, kako tomu iměaše byti. Viděnïa mu to běxu pokazali. Ednogo dne těmь putujuštimь, cvětь obzora daleka xotěaše slabo prěměniti sę - slabo, eliko mu mьněaše sę tьčïju prědstavlenïemь byti nadeždnymь - i onde xotěaše sěčь novaa byti.
"O Usulě, druźě svoemь na sěči, nikogdaže ne byxь sъmnějalь sę," reče Stïlgarь. "Ty obače esi Paѵlь-Muad'Dibь, kьnęźь Atreidskyi, esi že lisaanь alь-gaaribь, Glasь ot světa vъněišago. Sixь azь neznaju."
Paѵlь otvrati sę, nabljudaę Xabanskyi xrьbьtь izъ pustynę vъzdvigajušte sę. Tvorьcь podъ nimi bě ešte čjuvstvitelno silenь i xotęštь. Možaaše ę nesti i dvoino, eliko běxu fremeni sъ koimže ljubo iskusili. Tь znaaše. Ne bě inogože razvě vъ basnixь dětei radi sušta sъ pustynnymь simь starcemь sъravnima. Se bě eže pritьčь novyxь, usěti Paѵlь.
Ruka že ramene emu poętь.
Poględnuvь na nju, Paѵlь vъzь nju prodlьžaaše kъ licu - kъ ꙫčama tьmnama Stïlgaru, meždu ličïemь i kapoju cědikroja otkryvaemama.
"Iže prědъ mnoju Sěčь Tabrьskuju veduštïi," reče Stïlgarь, "tь bě prïatelemь moimь. Sъpodělěaxomь ugrozy. Dlьžaaše mi žiznь svoju za mnogy kraty... jakože azь emu svoju."
"Ei," reče Stïlgarь. "Možemь otsjudu vъ pešteru tu gręsti."
"Jazdimь na nemь dovolno, da sebe zarynetь i mračitь sę malo."
"Ty esi mudïromь jazdy seę pěskomь," reče Stïlgarь. "Kaži, egda namь..." Tь že sъprě, ględę kъ obzoru istočnomu.
Paѵlь obvrьnu sę. Korenïemь modrь sloi na ꙫčïju ego nebo tьmněišimь tvorěaše, plavьju silno cědimu, protivь neiže rѵthmičnoe ono blьštanïe vъ dalečině ostro izrazimo bě.
Se, pticolětь!
"Edna mьnša ptička," reče Stïlgarь.
"Moštno by zvědь," reče Paѵlь. "Eda mysliši, jako ny vidělь estь?"
"Sice ot dalečь imь tьčïju črьvomь na vrьšině esmy," reče Stïlgarь. Tь že lěvoju pokyva. "Dolu! Raspiljaite sę po pěsku."
Družina načętь po stranama izъ črьva sъlězati, otpadajušte, sъvъpadajušte že sъ pěskomь podъ ruxami svoimi. Paѵlь zapomni, jamože Xanï dopade. Nyně tьčïju onь i Stïlgarь ostaste.
"Prьvyi gorě, poslědnyi dolu," reče Paѵlь.
Stïlgarь glavoju pokynu, sъlězaę na stranu udicama svoima, i skačaę na pěsьkь. Paѵlь že čakaaše, dondeže črьvь ot města raspiljanïa bezopastno otdalečenь bystь, a togda pusti udici svoi. Se bě časь ne bezgriženь, črьvu ne cělokupno iznurenu suštu.
Osvobodenь ot bodanïa i udicь sy, velikyi onь črьvь načętь sebe vъ pěsьkь zaryvati. Paѵlь tečaaše lьgcě širokoju ego vrьšinoju, i časь svoi tьštitelno izbravь, tъ sъskoči. Pristavь tičęšte, tь mete sebe protivь gladkoi straně duny jakože obučenь bystь, sъkryvaę sę potokomь pěsьčnymь, iže na ruxo emu sъnese sę.
Nyně že, da čakaetь...
Paѵlь obvrьnu sę, vъnimatelno, otkryvaę kuscę nebese zadъ otvoromь vъ rusě ego. Prědstavlěaše že si drugyxь, jako takožde tvoręštixь.
Otręsavь sę ot pěska, Paѵlь na vrьxь duny vъzlěze. Tvarove drugyxь stanušę činomь ot xrьbta skalna veduštimь. Tь že Xanïju i Stïlgara meždu nimi raspozna.
Stïlgarь znamenïe dastь, kъ xrьbtu skalnomu sočę.
Sъbravši sę, ti načęšę xodomь pěsьčnymь gręsti, klьzajušti po vrьšině rѵthmomь lomenymь, iže nexotěaše črьvu nikьtoruže dosaždati. Stïlgarovь krokь sъ nimže Paѵlu sъvpade po navětrьnomь grebeni duny.
"To bě sudina prěkupčïa," reče Stïlgarь.
"Talo javlěaše sę," reče Paѵlь. "Nь se, toliko gluboko vъ pustyni, prěkupcemь."
"I ti imutь trudnosti svoę sъ bljusteli," reče Stïlgarь.
"Ašte eliko gluboko uspěšę, to mogutь i glubocěe iti," reče Paѵlь.
"Vъ istinu."
"Ne by imь obače bylo blago viděti, eže mogutь tvrьdě južně xodęšte zrěti. Prěkupci bo i znakomo prodavajutь."
"Eda nemysliši, jako prosto korenïe ištutь?" popyta Stïlgarь.
"Togda budetь krilo i pěskoxodь něgde blizu onogo čakati," reče Paѵlь. "Imamy korenïe. Da strьvь sъložimь na pěsьkь i několicěxь prěkupьcь uxvatimь. Podobaetь imь naučiti, jako se zemlja naša estь, našimь že oružïa nova polzvati."
