Xalekь oružïa ony na trapezu upražnenïi radi nizloži, uręždaę ę - kordy, bodci, kindžaly, gromostrěly sъ zakьsvaemymi žęly, pojasy štitovy. Bělegь ot sъmastilišta po dęsnaxь ego klьcaaše emu dvižuštemu sę, usměšenïe po istbě razigrajušte.
"Črьtisko edno xudo, ami ni dobra utra ne mi sъkažešь," reče Xalekь. "A koe žęlo esi vъ Xavata starago vъbilь? Obminu mę vъ pripratě, jako by na pogrěbenïe vragu svoemu tičalь."
Paѵlь poxyli sę. Gjurnago Xaleka ljuběše pače vsěxь ljudei otca svoego, znaę nastroenïi i lukavostïi ego, primyslei že ego, pomyšljaę o nemь jakože o prïateli, pače jako o naimnicě sъ mьčemь.
"Dǫkanь otide vlьnu vtoruju na Arakisь věstь," reče Xalekь. "Vse zde ostavljajuštee e ubogyi Gjurnyi, iže prěsno vъnь voiskь, gudboju zanimaeštïi sę." udari že drugu strunu, usměvaę sę, uslyšavь ju. "Sъborь že e rěšilь, jako ratnika eliko xuda jakože tebe luče gudbě učitь, da ne na plьno žizni pogubišь."
"Dǫkanь otide vlьnu vtoruju na Arakisь věstь," reče Xalekь. "Vse zde ostavljajucee e ubogyi Gjurnyi, iže prěsno vъnь voiskь, gudboju zanimaeštïi sę." udari že drugu strunu, usměvaę sę, uslyšavь ju. "Sъborь že e rěšilь, jako ratnika eliko xuda jakože tebe luče gudbě učitь, da ne na plьno žizni svoeę zagubišь."
"Togda luče, da mi ednu basnьju vъspěeši," reče Paѵlь. "Ištu bo znati, jako ęže neděleatь sę."
"Něstь na źělo strašno ot ruky toliko xudyę," reče Paѵlь, "nь ašte mati moja tę tacěxь bludь vъ polatě slušaetь pěti, ta xoštetь zdi vьnšni ušama tvoima ukrasitь."
Paѵlь že kordu svoju družinničьsku vъzdviže, vъzkryvljaę ju rukama, egda vъ postoi orla sebe vъdadetь, dostoinstvïemь svoimь gudno Juexa d-ra podražaę.
"Eliko tupo estь oružïe, eže mi otьcь moi posilaetь," vъzglagola Paѵlь. "A Gjurnyi utupenь Xalekь poučenïa zabyvaetь prьva, eže o boju sъ voinomь oruženymь i zaštitenymь učitь sę." Paѵlь abïe kolce na pojasě natisnu, počjuvstvaę gudela polïa zaštitnago na čelě i xrьbtě svoemь, čjuę že zvukь okolnyxь obyčno vъzravnenyxь cědenïemь štitu. "Voręšte sę sъ štitomь, brani sę skoro, a nastupai mьdlennno," povtori Paѵlь. "Nastuplenïe služitь tьčïju uskokь radi, iže sъpernika kъ pogrěšenïju privličajutь, otvorjašte ego kъ napadenïju lěvoju. Štitь tь udarь skorixь otvrьštaetь, kindžalь že mьdlenь prïemljaetь." Paѵlь kordoju plesnu, udara naznačaę, nь vъ skorě ego vъzvraštaę, da bodomь mьdlennymь zaštitoju nemyslęšteju prěniknutь.
Xalekь nabljudaaše děistvïe ono, otvraštaę sę vъ mьgnovenïi ostatnomь, da mьčь otьpenь grda ego minutь. "Skorostь račitelna," reče tь. "Nь otvorilь si sę široko protivudaru bodomь izъ dolu."
Xalekь nabljudaaše děistvïe ono, otvraštaę sę vъ mьgnovenïi ostatnomь, da mьčь otьpenь grda ego minutь. "Skorostь račitelna," reče tь. "Nь otvorilь si sę široko protivudaru bodomь ot dolu."
Dosaždaemь sy, Paѵlь otstupi.
"Imamь ti za bezgryžïe takoe zadnicu sъplěskatь," reče Xalekь. Vъzьmь kindžalь ostrь izъ trapezy, podviže ego. "Se vъ rucě vraga može krьvь života ti izlitь! Učenikь esi xytrь, ně xytrěiša, nь prědupredixь tę, neostavljai ni pri upražnenïi vъ zaštitu tvoju vъniti sъperniku, sъmrьtь vъ rucě nesuštu."
"Imamь ti za bezgryžïe takoe zadnicu sъplěskatь," reče Xalekь. Vъzьmь kindžalь ostrь izъ trapezy, podviže ego. "Se vъ rucě vraga može krьvь života ti izlitь! Učenikь esi xytrь, ně xytrěiša, nь prědupredixь tę, neostavljai ni pri upražnenïi vъ zaštitu tvoju vъniti sъpěrniku, sъmrьtь vъ rucě nesucu."
"Vъzmožno estь, jako prosto něsmь dnesь vъ nastroenïi." reče Paѵlь.
"Vъ nastroenïi?" Gněvь bystь vъ glasě Xalekovomь daže črěsъ štita cědenïe čjuvstvuemь. "Čьto ima nastroenïe sъ simь? Borišь sę, egda stava nuždno - vъ edi-komь nastroenïi! Nastroenïe e vešttь za skotь, li ljubodějanïe, ili balisetu. Nь ne za boi."
"Vъ nastroenïi?" Gněvь bystь vъ glasě Xalekovomь daže črěsъ štita cědenïe čjuvstvuemь. "Čьto ima nastroenïe sъ simь? Borišь sę, egda stava nuzno - vъ edi-komь nastroenïi! Nastroenïe e vecь za skotь, li ljubodějanïe, ili balisetu. Nь ne za boi."
"Prosti Gjurne, sъžaljaju."
"Nesъžaljašь dosta!"
Togda Xalekь štitь svoi vъključi, uklonjaę sę sъ kindžalomь vъ lěvoi, kordu že vъ desnoi vъzdvignuvь. "A nyně da se vъ istinu branišь!" Vъskoči povyše na ednu stranu, potomь naprědь, nastuplenïemь ljutymь sъpernika si tisnušte.
Boriste sę po istbě vsei - bodь i krytь, uskokь i protiuskokь. Vъzduxь podъ štitami dyxanïemь ponuždaemymь vъzpušvaaše sę, poneže propuskanïe mьdlennoe na kraexь kъ doplьnenïju nestigaaše. Aromathь ozona vsěkymь srětenimь šitь usilěaše sę.
Paѵlь paky otstupaaše, nь nyně uže kъ trapezě upražnenïi radi ustrьmlenь sy. Ašte li uspěju ego pri trapezě obrvrьnuti, xoštu emu něčьto pokazati, Paѵlь pomysli. Ešte stupku, Gjurne.
...
...
@@ -522,29 +522,29 @@ Kry sę ot dolu, Paѵlь sę obvrьnu, vidę kordu Xaleka o krai trapezy zavadiv
"Se estь li, eže išteši?" šepnu Paѵlь.
"Zri poniže, junošo." reče Gjurnyi, vъzdyšaę.
Paѵlь že posluša, vidę kindžala Xaleku podъ trapezoju, edva ne vъ slabině bodeštu.
"Xotěaxomь vъ sъmrьti srětitь sę," reče Xalekь. "Nь prïemljaju, jako luče borjaaše sę, egda natisnatь bystь. Mněaše mi sę, jako vъ nastroenïe vъlěze." uxyli že sę vъzvlьčilě, bělegь ot sъmastilišta črěsъ dęsny napręgaę.
"Xotěaxomь vъ sъmrьti srětitь sę," reče Xalekь. "Nь prïemljaju, jako luče borjaaše sę, tiskaemь sy. Mněaše mi sę, jako si vъ nastroenïe vъlězelь." uxyli že sę vъzvlьčilě, bělegь ot sъmastilišta črěsъ dęsny napręgaę.
"Nь načinь, imže na mę nastupi," reče Paѵlь. "Eda by si mi vъ istinu krьvь prolilь?"
Xalekь kindžalь ottęže, sъravnjaę sę. "Ašte by si točku podъ sily svoi borilь sę, česnulь byxь ti bělegcę lěpo da zapomniši. Neištu, da učenikь moi vъzljublenь žertvoju prьvu pokazavšu sę pakostniku xarkonensku padnetь."
Štitь svoi isključivь, Paѵlь o trapezu onu oprě sę, da dyšanïa xvatitь. "To si zaslužixь, Gjurnyi. Nь otьcь moi by razgněvalь sę, ašte by si mę ranilь. Nexoštu, da tę grěxь moixь radi nakažu."
"Sego radi," reče Xalekь, "pogrěšenïe to takožde bě na straně moei. Ne imašь smutitь sę obъ ednomь běleźi. Tьčïju blagopolučïemь ixь imašь eliko malo. Otca radi - onь mę nakažetь, ašte tę borca prьvoklasna nesъtvoru. Ašte byxь prokazstva neobjasnilь onogo o nastroenixь, eže ty tьkmo promyslilь, to byxь sьmь bylь grěšilь."
Xalekь kindžalь otnętь, sъravnjaę sę. "Ace by si točku podъ sily svoi borilь sę, česnulь byxь ti bělegcę lěpo da zapomniši. Neišču, da učenikь moi vъzljublenь žertvoju prьvu pokazavšu sę pakostniku xarkonensku padnetь."
Štitь svoi isključivь, Paѵlь o trapezu onu oprě sę, da dyšanïa xvatitь. "To si zaslužixь, Gjurne. Nь otьcь moi by razgněvalь sę, ašte by si mę ranilь. Nexoštu, da tę grěxь moixь radi nakažu."
"Sego radi," reče Xalekь, "pogrěšenïe to takoze na straně moei bě. Ne imašь smutitь sę obъ ednomь běleźi. Tьčïju blagopolučïemь ixь imašь eliko malo. Otca radi - onь mę nakažetь, ace tę borca prьvoklasna nesъtvoru. Ace byxь prokazstva neobjasnilь onogo o nastroenixь, eže ty tьkmo promyslilь, to byxь sьmь bylь grěšilь."
Toliko rano detetu semu uže potrěbno bystь, mužomь stati, Xalekь pomyslěaše. Toliko rano xoštetь tь obъ onomь mysliti, prědpazlivosti žestokyę naučiti, prïęti že dadenostь neizběžimu, izrěčenïe neizběžimoe: "Vъvědete slědujuštago ot roda vašego."
Xalekь vъzglagola, neobvrьštaę sę: "Nabljudaxь, jako štešь si igratь, junošo, mně že ničьsože drugo ne by račilo, tьčïju da pridružju sę. Obače se nemože pače bytь igroju. Zautra my na Arakisь polětimь. A Arakisь e istinьnь. Xarkoneni su takožde istinni."
Xalekь vъzglagola, neobvrьštaę sę: "Nabljudaxь, jako si celь si igratь, junošo, mně že ničьsože drugo ne by račilo, tьčïju da pridružu sę. Obače se nemože bytь tьčïju igroju. Zautra my na Arakisь polětimь. A Arakisь e istinьnь. Xarkoneni su takoze istinni."
Obvrьnuvь sę, Xalekь pokyvnu kъ pozdravu onomu, prïemljaę ego, pokaza že na kuklu boinu. "Nyně porabotaemy na časovanïi tvoemь. Da vidimy, kako udrьžišь veštь onu lěvoju. Azь že budu toju otsьde upravljatь, da viždu, kako tvorišь. A prěduprěždaju tę, budu novyxь uskokь iskušatь. Se prědupreždenïe, eže vragь ti istinnyi nedadetь."
Obvrьnuvь sę, Xalekь pokyvnu kъ pozdravu onomu, prïemljaę ego, pokaza že na kuklu boinu. "Nyně porabotaemy na časovanïi tvoemь. Da vidimy, kako udrьžišь vecь onu lěvoju. Azь že budu toju otsjudu upravljatь, da vidu, čьto tvorišь. A prěduprědaju tę, budu novyxь uskokь iskušatь. Se prědupredenïe, eže ti vragь istinnyi nedade."
Azь smь jakože drěvo ovoštno, eže dobrě čjuvstvamь i spešnostïamь naučeno e, pomysli tь. Vse vъpečatany na mę sušte - a gotovy, da ixь drugyi sъbere.
Něčьso radi sestru svoju mladšuju vъspomenu, lice že samovilïe toę vъ myslьxь ego toliko jasno javěšte sę. Nь ta uže mrьtva běše - vъ někoemь bludilišti voinь xarkonenskyxь. Toliko toi račěaxu sę temenugy... ili prьvosěny? Nь nevъzmože vъspomenuti sę. Dosaždaaše emu, jako nevъzmože.
Črьtencę ono umnoe! pomysli Xalekь, nyně napręzenь vъplěštena dviženïa Paѵlu nabljudati. Upražnjaaše, isslědvaę samyi. Se ně načinь Dǫkanu, bezъ sъmněnïa že ničьtože, eže azь smь ego naučilь.
Myslь ta tьčïju pečalь Xaleku vъzkrěpi. Posęgnetь sьmь nastroenïemь, pomysli tь. Načnu že pomyšljati o Paѵlě, eda li otrokь tь někogda ego plača vъ izglavïexь sъ straxomь uslyša.
"Ašte by želaema ryby byly, vsi běxmy mrěži metali," vъzmunči tь.
"Ace by želanïa rybamy byly, vsi běxmy mrěžę metali," vъzmunči tь.
Se slovesemь materi ego běše, onь že ego vsegda vъsominaaše, egda zautraišěe tьmno pokazuemo byst. Togda tь pomysli, jako slovo ono xošetь stranno zvučiti na světě, neznajuštemь nito morei, nito rybь.
Položivši ruku svoju na perilu, Esxa po stlьbě vъzyde. Perila ona čjuvstvaaše sę podъ dlanьju toę studenoju byti. Ostavši u vratь, ta na nixь rukovęti neuzrě, tьčïju proglublenïa na povrьšïi, ideže rukovętь iměaše byti.
Bezь sъmněnïa, se ne budetь zamьkь na dlanь, reče ta sebě. Tacěmu zamku nuždno estь, črьtamь i obrazu dlani edinago člověka otgovarjati. Nь se javlěaše sę vъ istinu zamkomь na dlanь byti. I eteryi iměaxu vъzmožnosti, jako otvorimi stati - jakože ta bě vъ školě naučila.
Vъzględnuvši nazadь, da uzrětь, jako estь nenabljudaema, ta dlanь svoju vъ proglublenïe ono na vrataxь sъloži. Potisnuvši nežněiše, črьtь ključevyxь razměsti - povrьti pęstьju, paky povrьti, sunu že dlanь izvrьtenu po vrьšině.
Vъzględnuvši nazadь, da uzritь, jako estь nenabljudaema, ta dlanь svoju vъ proglublenïe ono na vrataxь sъloži. Potisnuvši nežněiše, črьtь ključevyxь razměsti - povrьti pęstьju, paky povrьti, sunu že dlanь izvrьtenu po vrьšině.
Klepnutïe že počjuvstva.
Nь ot proxoda podъ toju brьzixь kračьkь slyšaaše sę. Vъzemši ruku ot vratь, Esxa obvrьnu sę, zręšti Mapěsь kъ stlьbě onoi prišьdšu.
"Ljudïe sutь vъ proxodě velicěmь glagolaęštïi, jako poslanymь knęźomь, xotętь gospodinja mladago Paѵla otvesti," reče Mapěsь. "Pečatь knęžьskuju nesutь, straži že ę raspoznašę." Ta vъzględe kъ vratamь i paky na Esxu.
...
...
@@ -1197,7 +1197,7 @@ Ašte by ljudïe posady onyę upadьčnyę znajaxu o poslanïju ličnomь carja
Togda vъspomenu sę, jako želanïemь ego naiusrьdněišimь bě, razdělovь sanu vъ obštьstvïi sъravniti, o napastěxь že rędu onogo sъmrьtnyxь bolěe nemysliti. Vъzględnuvь ot praxa kъ źvězdamь, ęže neblьštěaxu, tь pomyšlja: Onde, okolo ednyę ot těxь světь malyxь, Kaladanь vrьtitь sę... a azь nexoštu paky domь svoi uzrěti. Tęgota vъ srьdci ego abïe bolěznьju počjuvstva sę, myslьju tomu obъętu suštemu, jako ona ne izъnutrě, a iz Kaladana ego dosęže. Tь nevъzmogy pustynju sïju Arakisa suxuju domomь svoimь naricati, sъmněvaę sę, jako se tь iměaše kogda.
Dostoitь mi čjuvstvь svoixь proměniti, pomysli tь. Junošę radi. Ašte tь imatь kogda domu polučiti, semu dostoitь oněmь byti. Mně onь možetь adomь prědъ prěstavlenïemь polučaemimь javiti sę, a tomu nuždno estь, něčьso vъduxnovějuštago zde obrěsti. Nuždno estь, něčьsomu takomu zde byti!
Vzryvь sebesъžalenïa prominu těmь, abïe omrazimь i otrečimь, vъspominajuštemu někako tomu dvoju stixoju, jaže Gjurnyi Xalekь čęsto povtarjaaše -
"Plušta větra kušu
"Pluca větra kušu
Vrěmene
Věę vъ padli pěsci..."
Ami, Gjurnyi xoštetь zde mnogyxь obrěsti pěsьkь padšixь, pomysli knęźь onь. Zadъ skalami bo simi, měsęčinoju oledenymi, bě tьčïju pustynja - kamenïe suxoe, duny, praxь vějuštïi, skѵtь issušennyi i neisslědimь sъ několici, zde i onde, po kraevěxь i, vъzmožno, vъnutrě takožde, selišta fremenь. Ašte li něčьto možetь vъ buduštemь Atreidь otkupiti, tьkmo fremeni javě mogutь.
...
...
@@ -1217,14 +1217,14 @@ Prěstrělka slovesь mętaemyxь istbu onu isplьnjaaše.
"Jurode, eda něsi slušalь? Zde dolě něstь banïi. Xošteši si ritь svoju pěskomь myti!"
Gjurnyi že Xalekь prědъ vsemi grędaaše, čьpagь na rameni nesy, vъ rucě že grьlo balisety svoeę devętostrunnyę drьžęšte prьsty dlьgymi i obъemistymi, dviženïi malyxь isplьnenymi, iže znaaxu toliko ladně na nei gusti.
Gjurnyi že Xalekь prědъ vsemi gręděaše, čьpagь na rameni nesy, vъ rucě že grьlo balisety svoeę devętostrunnyę drьžęšte prьsty dlьgymi i obъemistymi, dviženïi malyxь isplьnenymi, iže znaaxu toliko ladně na nei gusti.
Knęźь onь Xaleka sъ dostočjudenïemь nabljudaaše, edna člověka grozava, ꙫči že ego, črěpicamь stьklenymь priličajuštimь poględomь myslei neoikrotimixь. Se bě mužь izvъně naborovь živuštïi, a paky vsěkyxь zapovědь ego poslušajuštïi. Kako že estь go to Paѵlь nareklь?
Gjurnyi xrabryi.
Vlasi ego rusalčïi po městěxь suxyxь glavy ego vějaxu. Ustna ego široka běaste vъ usměšenïe sъpokoinoe iskrivena, bělegь že ot biča sъmastilištьnago na dęsnixь ego javlěaše sę dviženïami samь o sebě si živuštimь. Bezgrižnymь tь cělokupno mněaše sę byti, kъ udělu svoemu sъ pleštama izravnena stoę. Pride že kъ knęźu, tь ukloni sę.
@@ -1235,23 +1235,23 @@ Prominueste vъ kutь, kъ vitlu vodočrьpajuštu za pěnęźy, jako ljudïe dr
"Na skorě. Estь namь i vъprosa druga. Načęlnikь pristaništa xoštetь pramь onь uslovïemь něcěmь do utrïa zadrьžati. Dalekonosьcь Gildy, iže estь ny zde privezlь, xoštetь putemь svoimь iti, pramь onь že sъpręžitь sę sъ kosmolětomь tovarnymь, kupnju korenïa vъzemajuštimь."
"Našego li korenïa, g-ine moi?"
"Našego. Nь pramь onь ponese i několicěxь sъbiratelь korenïa upravlenïa prědstoęštago. Rěšišę otiti izměstęštemu sę udělodrьžcu, sudïa že proměnь volju imь davaetь. Sïę obače cěnnymi sutь, Gjurne, vse okolo osemsta dušei. Dondeže pramь onь otlětitь, dostoitь ti několicěxь ljudei sixь uběditi, da kъ namь prěidutь."
"O kakь nastoičivomь uběždanïi glagolaešь, pane?"
"O kakь nastoičivomь to ubědanïi glagolišь, pane?"
"Xoštu ę namь pomagati po volïi svoei, Gjurne. Imějutь iskusa i spěšnostïi namь ponuždaemyxь. Ibo rěšišę svobodno otiti, ne imějutь kъ činovomь xarkonenskymь prinaležati. Xavatь pomyšljaetь, jako možaaxu několikyxь lukavyxь meždu nimi sъložiti, nь tь vъ vsei sěni ubïicь viditь."
"A tь ę tamь i mnogyxь obrěte vъ vrěmeni svoemь, g-dine moi."
"Obače estь i tacěxь, ęže tь něstь obrětilь. Nь azь pomyšljaju, jako spljuštixь meždu otxoždaęštimi sъkryvati, to by tvrьdě tvoritvьnnymь Xarkonenomь bylo."
"Se vъzmožno, pane. Gde su ljudïe ti?"
"Vъ čakatelně dolě. Prědlagaju, sъnidi kъ nimь, zasviri imь po malu, a jako umęknuvšimь, natisni ę. Sposobnymь možeši naznačenïa načęlna prědložiti. Prědlagai mьzdu dvadesętь styxь vysšu pače Xarkoneny isplašaemyę."
"A bolěe ne, pane? Znaju, koliko Xarkonenь plaštaaše. Ljudïemь že otstupnuju polučivšimь, xotęštimь že putь svoi ęti... ami, pane, dvadesętь styxь navedenïemь kъ ostavlenïju ne mi javi sę źělo priličnymь."
"A bolěe ne, pane? Znaju, koliko Xarkonenь platěaše. Ljudïemь že otstupnuju polučivšimь, xotęcimь že putь svoi ęti... ami, pane, dvadesętь styxь navedenïemь kъ ostavlenïju źělo priličnymь mi nejavi sę."
"Razuměju, pane. 'Skončanïe na nečьstivyę pridetь: sъprotivljajǫštïę sę licamъ ixъ protivu, i sъberetъ jako pěsьkъ plěnniky.'"
"Se sъkazanïemь źělo dušepoleznymь estь," reče knęźь onь. "Prědaždь družinu svoju zastupniku. Poučivь že go kratcě o kazni vodnoi, posadi voinstvo na noštь vъ taborě pri pristaništi. Rabotnici pristaništa xotętь ę navesti. A nezabyvai o Xavatě."
"Trista nailěpšixь, pane." Vъzdviže že čьpagь svoi. "Gde že mi dostoitь o narędě sъvrьšenomь tebě iskazatь?"
"Esmь zde istbu sъbornuju gorě suštu prěvъzęlь. Otsjudu budemь načęlničьstvovati. Xoštu narędь podgotviti o raspraštenïi širocěmь po planitě, prьvě čęty brьnenosnyę posilaę."
Xalekь ot otvraštenïa ostavi sę, vъzględnuvь vъ ꙩko Litu. "Eda trudnostei tacěxь čakaešь, pane? Pomyšljaxь, jako zde imamy sudïę proměnь."
Xalekь ot otvraštenïa ostavi sę, vъzględnuvь vъ ꙩko Litu. "Eda trudnostei tacěxь čakaešь, pane? Pomyšljaxь, jako zde imamy Sudïju proměnь."
"Ratovь na poli i vъ sěni," reče knęźь onь. "Krьve mnogy xoštetь namь zde sъvrьšivšimь protešti."
"'I bǫdetь voda, ejǫže vъzmeši ot rěky, krьvьjǫ na susě,'" Xalekь povtori.
"'I bǫdetь voda, ejǫže vъzьmeši ot rěky, krъvьjǫ na susě,'" Xalekь povtori.
Knęźь onь že vъzdyše. "Vrьni sę spěšno, Gjurne."
"Jakože mę naręždaešь, g-dine moi." Bělegь že ot biča sъ usměšenïemь ego sъravni sę. "'Se, jako oslь divyi vъ pustyni po rabotě svoei isxoždǫ.'" Otvrativь že sę, tь vъ srědь istby prominu, ideže narędь vъzdastь i črěsъ ljudïe oni vъ skorě prodlьži.
"Jakože mę narędaešь, g-dine moi." Bělegь že ot biča sъ usměšenïemь ego sъravni sę. "'Se, jako osьlъ divyi vъ pustyni po rabotě svoei isxoždǫ.'" Otvrativь že sę, tь vъ srědь istby prominu, ideže narędь vъzdastь i črěsъ ljudïe oni vъ skorě prodlьži.
Lito že glavoju svoeju za nimь povrьti, učjudenь sy. Xalekь bo čjudesemь beskrainymь bě - glava ego plьna pěsnei, stixovь, sъkazanïi cvětnyxь... a srьdce ego krьvnika, egda o dělaxь sъ Xarkoneny pomyslěaše.
Potręsavь činovnika propagandy po plešti ego, eže znakomь važnosti poslanïa i abïešnago isplьnenïa ponuždaemago sę naręda bě, tь prodlьži istboju. Glavoju i usměšenïemь pozdravlěaše ljudei svoixь, počtenïi sъ podčinenymi prědavaęšte.
...
...
@@ -1305,7 +1305,7 @@ Isprazdnivь si grьlo svoe, inь že mužь ot trapezy popyta: "Eda nesъmnimo
"Vrěmeni semu mnogomętežnomu," reče knęźь onь, "prěkupci javě děistvïi svoixь umnožišę. O semь dostoitь namь dobrě pomysliti. Něstь namь nuždno, o vsei ladïi neopisanoi izъ planity otręždajuštei sę velmi pešti sę - sice bo vynu tvoritь sę. A da ę vъ obštemь nenabljudaemь - to ne budetь dobrě."
"Eda sъvětь imaši, gospodine?" popyta Xavatь.
Knęźь onь kъ Xaleku poględe. "Gjurne, ištu tę věduštimь zastupnikь, ašte li xošteši poslanikь, iže sъ kupci těmi pověstnymi pobesědujutь. Sъkažeši imь, jako xošu děistvïi těxь prězirati, dondeže mi desętu knęžьskuju otděljajutь. Xavatь estь zde izbroilь, jako myta i stražę doplьnimi, děistvïa onogo radi inače neizběžimi, srědstvь četyrenasobnyxь pače togo potrěbujutь."
"A čьso sъtvorimь, ašte carь tь o semь uslyši?" popyta Xalekь. "Tьi za poluky svoę vъ ČSNT-ě źělo revnue, g-dine moi."
"A čьso sъtvorimь, ace carь tь o semь uslyši?" popyta Xalekь. "Tьi za poluky svoę vъ ČSNT-ě źělo revnue, g-dine moi."
Lito usměe sę. "Xoštemь danь sïju otvoreně na sъmětku Šadaama *d*-ago vъzlagati, otděljaęšte ju po zakoně ot potrěbь poddrьžvanïa. Da Xarkoneni borjutь sę sъ těmь! Xoštemь že několiky oxuditi ot zděišixь, podъ Xarkoneny odebelivšixь. A myta bolěe ne budetь!"
Lice Xaleku uxylenïemь sъvrašti sę. "O, g-dine moi, se udarь krasně nizkyi. Xotělь byxь lice županu o semь uslyšavšu vidětь!"
Knęźь onь kъ Xavatu obvrati sę. "Thufire, polučilь esi knigy onyę četovodnyę, o nixь že kaza, jakože kupimi byšę?"
Rěči ego męteži radi u vratь prěkratišę sę. Vъlěze bo Dǫkanь Idaaxь, črěsъ straži i vъz trapezu grędę, xotę sę kъ uxu knęźovu nakloniti.
Lito že go ostavi, glagolaę: "Glagoli, Dǫkane, vidiši jako zde estь sъbranïe činonačęlnikь."
...
...
@@ -1668,13 +1668,13 @@ Nyně že, několiko kračьkь ot člověka onogo, Paѵlь silu vъ Kѵně poč
Kѵnь na nego ględěaše, nabljudaę kožu ego vodoju isplьnenu, studeno že glagolaę: "Da vynu pomniši, člověče, jako Arakisu važnymь něstь prědpolagaemoe, a vъzmožnoe."
Xalekь stroźě kъ nemu vъzglagola: "Da knęźa 'gospodinomь' ili 'panomь' naričaešь!"
Vъzdavь Xaleku znakь ličnyi ostavlenïa radi rukoju, Lito reče: "Nravomь našimь novymi zde suštimь, Gjurne, podobaetь namь popuštenïa dati."
"Jakože mę naręždaešь, pane."
"Jakože mę narędaešь, pane."
"Dlьžni esmy tebě, Kѵne d-re," reče že Lito. "Okroę sïę i popečenïe o blagoputstvïe naše budutь vъspominaemy."
Paѵlu že abïe na pamętь slovo izъ Bïblïę OK-skyę pride, tomu vъzglagolajuštu: "Darь blagoslovenïemь datelju estь."
Paѵlu že abïe na pamętь slovo izъ Bïblïę OK-skyę pride, tomu vъzglagolajuštu: "Darъ blagoslovlenïemь estь daritelju."
Kѵnь rukoju vъ skorě pokynu straži, jaže sъ mъnčenïemь meždu sebe ostavi sę, grędušte okolo zdanïa.
"Źělo zanimaemo," reče Lito.
Kѵnь stroźě zadъ knęźa i Paѵla poględe, glagolaę: "Mnoźi ot žitelь pustynnyxь sutь narodomь běsnosvętymь. Něstь tomu nuždno vъnimanïa, jako vъ nixь něstь myslïi lukavyxь." Tь obače slovesь pričty vъspomenu: Pozdravlętь tę slovesy svętymi, dary že ti tvoi blagoslovenïemь budutь.
Kѵnь stroźě zadъ knęźa i Paѵla poględe, glagolaę: "Mnoźi ot žitelь pustynnyxь sutь narodomь běsnosvętymь. Něstь tomu nuždno vъnimanïa, jako vъ nixь něstь myslïi lukavyxь." Tь obače slovesь pritčę vъspomenu: Pozdravlętь tę slovesy svętymi, dary že ti tvoi blagoslovlenïemь budutь.
Litovy že prědstavy o Kѵně - jakože osnovanyxь na kratkyxь sъobštenixь ot Xavata ustnyxь, ašte i stražaemyxь i prědpazlenïa isplьnimyxь - abïe izjasnišę sę: tь bě fremeninь. Kѵnь pride sъ poslědovatelmi fremensky, eže značěaše, jako fremeni granicь svobody opytajutь svoeę dostupu kъ selištamь - a ti bolěe straži čьstnoi priličaaxu. Povědenïemь že Kѵnь javlěaaše sę člověkomь byti grьdymь, svobody navyknalь, tьčïju podzory sobstvenny ęzyka i dělь svoixь uręždajuštïi. Sego radi vъprosь Paѵlu tomu prěmymь i priličnymь pojavi sę byti.
Abïe glavu vъzdvignuvši, ta obvrьnu sę, prominajušti črěsь domь kъ istьbamь svoimь. Zdi xladnyę... proxodi... vrata poznaemi... Prudcě ę otvorivši, ta vlěze i sъ udaromь ę zatvori. Esxa stojaaše, ględęšti oknami zaštitoju vъzmlьženymi istby onyę dnevnyę. Xavatь! Možetь li tь oněmь, Xarkoneny kupenymь byti? Imamy uzrěti.
Esxa kъ starovidnomu prěstolu glubocěmu sъ pokrytïemь obitymь ot kožę neistinnyę prominu, sъlagajušti go vъ stojanïe urędenoe kъ vratamь. Naprasno stanu krѵsь-nožь vъ poxvě svoei na noźě toę źělo vъnimaemymь. Otimši ju, ta privrьza poxvu onu kъ rucě svoei, popytajušte že tęgotu. Paky po istbě poględnuvši, ta vъloži na umь svoi tьkmo vsę vsěkago radi neožidaemago: stolьcь vъ kutě, stolove ravni pri zdi, dvě nizci trapezě, kïthara že toę stoęšta pri vratěxь istby toę spalnyę.
Světь bledorozovyi ot světilь sebesъpirajuštixь žarěaše. Žarь ego uniživši, ta sědnu na prěstolě, popravku ego tepęšti, naslaždajušti že sę tęgotoju ego carskoju sъlučaja onogo radi.
Nyně da pridetь, pomysli ta. Uzrěmь, eže imamy uzrěti. Ta že načinomь bene-džeseritskymь podgotvi sę čakati, trьpenïa sъbirajušti, pazęšti že si silu.
Nyně da pridetь, pomysli ta. Uzrimь, eže imamy uzrěti. Ta že načinomь bene-džeseritskymь podgotvi sę čakati, trьpenïa sъbirajušti, pazęšti že si silu.
Ranše toi ožidaema, klepьtь na vratěxь uslyšimь bě, i Xavatь vъlěze po narędu toę.
Ta ego bezъ dviženïa ot prěstola nabljudaaše, vъsprïemljaę čjuvstvo skrьcajuštee sily ot lěkovь polučaemyę vъ dviženïixь ego, jakože i utruždenïa zadъ nimi. Ꙫči Xavatu ostarivši blьstěaste, koža že issušena vъ světě istby žlьtoju javlěaše sę byti. Na rukavě ruky ego boevoi skvrьna široka i mokra běše.
"Budetь županu podgotvenь prilično, jako kokošь na ražьnь." Sardjukь onь že paky na gyzdu na čelě Juexovomь poględe. " Poznaemь esi; zde vъ domu budeši vъ bezopastvïi. Nь něstь vrěmene besědovati, prědatelju. Slyšu bo iněxь prixoždajuštixь."
Prědatelь, pomyslěaše Juexь. Nizględnuvь, tь prědъ sardjukomь oněmь prominu, vědę, jako to iskusomь bě pamęti, juže pověsti o nemь zapomnjutь: Juexь, prědatelь.
Grędy kъ vratamь prědnymь domu, tь pri druźěxь mrьtvьcěxь prominu, ględę ę sъ straxomь, jako meždu nimi Paѵla ili Esxu uzrětь. Vsi obače byšę stražę domu, ili vъ okroěxь xarkonenscěxь oděny.
Grędy kъ vratamь prědnymь domu, tь pri druźěxь mrьtvьcěxь prominu, ględę ę sъ straxomь, eda meždu nimi Paѵla ili Esxu uzritь. Vsi obače byšę stražę domu, ili vъ okroěxь xarkonenscěxь oděny.
Isxodęštu tomu črěsъ prespy vъ noštь plameny osvětimuju, stražę xarkonenskyę vъ strěgь vъdadošę sę, vъziraę na nego. Finiky podirь ulicę vъspalimy byšę, osvěštenïa radi domu onogo. Dymь že črьmnyi ot goriva vъspalenïa radi drьvesь oněxь polzvaemago črěsъ plameny črьvěnkavy vъzdvižaaše sę.
"Se, prědatelь tь," reče někьto.
"Županь tь tę xoštetь skoro viděti," reče že inyi.
...
...
@@ -2981,7 +2981,7 @@ Bašaarь že plьkovьnь na městě svoemь osta stojati, županu protivostoę
Vъ istinu! pomysli županь onь. Se uže prěkaleno estь.
"A nyně!" nastojaaše sardjukь onь. "Xoštu go azь samь viděti."
Ne bě vъzmožnosti prědminuti togo, razumě županь onь. Sardjukь tь imatь vsego uzrěti, sěšti že sę, jako knęźь onь ljudei xarkonenskyxь pogubilь... jako županь javě na těsno otteklь bě. Běležimy byšę večerę ostatky na trapezě, jakože knęźь onь mrьtvyi na straně toę drugyę.
Prědminuti togo ne bě nikakože vъzmožno.
...
...
@@ -3128,7 +3128,7 @@ Vъ prěky tomu, ličnoe emu sъvěstïe sobstvennoe prěvrьnutymь bě, način
Noštь ešte cědišatru onu vъ skalištěxь ukryvaaše. Rydanïe že materino ešte slyšaemo bě.
I nesuštestvïe tugy u nego bě čjuvstvaemo... město onoe isprazdnenoe, jako otdělenoe ot mysli ego, jaže prodlьžaaše vъ rabotě svoei neuklonno - sъčetajušti dannyę, isčisljajušti, otvětovь že podavajušti, jakože by i mentatu prilično bylo.
A nyně mněaše mu sę, jako dannyxь sъbiraaše iměnïe, myslami eterymi nikogdaže prěžde nepolučivšimi. Nь to nesъděla prazdnotu vъ nemь suštu bolěe prïemlivoju. Čjuvstvaaše, jako něčьsomu potrěbno estь razdrušiti sę. Bě jako časovnikь vъzryvnago vъ nemь tïkajuštïi, raboty svoeę sъvrьšajuštïi bezъ sъmuštanïa o nemže imь vъsxotimomь. Zapominaaše že različïi menšěišixь otsěnь okolo nego polučajuštixь sę: proměnь drebnyxь vlagy, častьčno oxlaždenïe, postuplenïe nasěkomago po krovu cědišatry, osamoteno že prišьstvïe na kuscęti źvězdami osvětima nebese zadъ kraemь prozrimymь šatry onoi zory.
Prazdnota ona bě neponosimoju. Věděti, jako vitlь časovnika vъključenь bě, značenïa ne imaaše nikakogože. Možaaše vъ mimošьdšee ględati, načęlo togo zrěti - pospěxь, darbь že obostrenïe, i natiskь upravimь kьznïi sъvrьšenyxь, daže prědstavlenïe Bïblïę OK-skyę vъ mignovenïi rěšitelnomь... i, poslě vsego, potrěba korenïa tęžkaa. Tь že naprědь možaaše ględati - vъ posoku pače vsěxь strašněišuju - da ideže vse to pokazvaaše zrětь.
Prazdnota ona bě neponosimoju. Věděti, jako vitlь časovnika vъključenь bě, značenïa ne imaaše nikakogože. Možaaše vъ mimošьdšee ględati, načęlo togo zrěti - pospěxь, darbь že obostrenïe, i natiskь upravimь kьznïi sъvrьšenyxь, daže prědstavlenïe Bïblïę OK-skyę vъ mignovenïi rěšitelnomь... i, poslě vsego, potrěba korenïa tęžkaa. Tь že naprědь možaaše ględati - vъ posoku pače vsěxь strašněišuju - da ideže vse to pokazvaaše zritь.
Esmь prizrakь! pomysli tь. Čjudovište!
"Ne," reče tь, a poslěžde: "Ne. Ne! NE!"
Obrěte že sę na podě pęstьju bïjuštimь. (Častь ego dogovoru nedostupnaja zapomni sïe dannymь o čjuvstvěxь zanimaemymь, prědavaę go isčislenïamь.)
...
...
@@ -3592,7 +3592,7 @@ Sъ ustrьmlenïemь na nego ględę, Paѵlь otvěti: "Estь zde u vasь prič
"Imaši sъvětь," reče Kѵnь. "To mi estь jasno... pane."
"Mogutь li mi fremeni tvoi bělegy podati neotricaemïę o sardjukarěxь zde vъ okroěxь xarkonenscěxь suštixь?"
"Se, dosta prědpolagaemo estь."
"Carь tь zde paky xoštetь Xarkonenu vlastь prědati," reče Paѵlь. "Vъzmožno daže Źvěru Rabanu. Da budetь tako. Buduštu mu vъ sïe vъplětimu, eliko uže nevъzmožetь viny svoeę ottečati, da carь tь opastvïe uzrětь martѵrïopisanïa Sъboru zemlьskomu prědlagaema. Da otvěštaetь, ideže -"
"Carь tь zde paky xoštetь Xarkonenu vlastь prědati," reče Paѵlь. "Vъzmožno daže Źvěru Rabanu. Da budetь tako. Buduštu mu vъ sïe vъplětimu, eliko uže nevъzmožetь viny svoeę ottečati, da carь tь opastvïe uzritь martѵrïopisanïa Sъboru zemlьskomu prědlagaema. Da otvěštaetь, ideže -"
Na městě svoemь vъ kruźě Paѵlu protivostoęšti, Esxa glavoju pokynu, raspoznavši drevnyi onь istočnikь obręda, pomyšljajušti že: Se, srětenïe nevěždьstvïa i poznanïa, meždu skotstvomь i istęžanïemь - načinaetь dostoinstvomь, eže svoimь umrlьšimь polagaemь. Ta že črěsъ krugь onь na Paѵla poględe, pomyšljajušti: Eda xoštetь i tь to zrěti? Budetь li znati, eže mu podobaetь tvoriti?
Grędušti tęžcě kъ Essě, starica ona źělo na Xanïju kloněaše sę, obrazomь javlęšte sę prьčьkь vъ črьmnomь onomь rusě vъpleštenyxь. Stanuvši že prědъ Esxu, ta na goru ględěaše dlьgo, prěžde šьptomь xrьptavymь vъzglagolajušti.
"Značitь, ty esi Ta." Glava staraa na tьnkomь svoemь grьlě edinoju sъ važnostьju pokynu. "Mapěsь šadutь prava bystь, egda o tebe sъžalěaše."
Esxa otvěšta bystro i ostro: "Něstь mi nuždno sъžalenïa."
"To ešte uzrěmь," vъsxrьpta starica ona. Obvrnu že sę kъ Stïlgaru sъ bystrostьju iznenadajušteju, sъboru protivostoęšti. "Reči imь, Stïlgare."
"To ešte uzrimь," vъsxrьpta starica ona. Obvrnu že sę kъ Stïlgaru sъ bystrostьju iznenadajušteju, sъboru protivostoęšti. "Reči imь, Stïlgare."
"Dostoitь li mi?" popyta tь.
"My esmy ljudïe Mïsъra," vъskrьca starica ona. "Otneliže prědteči naši sunïtsci izъ Ǫrabь nilskyxь běgošę, znaaxomь tьčïju běgь i sъmrьtь. Mladïi budutь prodlьžati, da narodь našь ne budetь pogublenь."
Vъdyxnuvь glubocě, Stïlgarь dvě kračcě postupi.
...
...
@@ -5930,7 +5930,7 @@ Kratcě jasno ględavь, tь uzrě, eliko ta treperěaše.
"Nemožeši vъ buduštee vъzvraštati sę," reče tь.
Umilenïemь že o nei obętь byvь, tь ju kъ sebě pritište, po glavě ju laskaę. "O, Xanïo, Xanïo, neboi sę."
"Usule, pomoźi mi," vъsplaka ta.
Sice že toi glagolajuštei, tь dělo počjuvstva opoitelja sъvrьšenymь, oponь rastrьgnuvšimь tomu, da zrětь otdalečenuju kramolь šedь gręduštixь.
Sice že toi glagolajuštei, tь dělo počjuvstva opoitelja sъvrьšenymь, oponь rastrьgnuvšimь tomu, da zritь otdalečenuju kramolь šedь gręduštixь.
"Toliko mlьčiši," reče Xanï.
Tь sebe gotova drьžaaše vъnimanïemь, zrěę vrěmę vъ strannomь svoemь razměrě protęgnuše, tьnko sъměreno, nь i vrьtęšte sę, uzko že, nь i jako mrěža po světomь besčętnymь i silamь rasprostranimo, i jako vъžę napręženo krěpko, na nemže mu dostojaaše xoditi, nь vse paky kyvajušte, tomu na nemь sъravnjajuštemu sę.
Na ednoi straně tь Carstvïe vidě, Xarkonena že, imenemь Faidь-Raѵthu, metajušta sę po nemu obrazomь ostrïa sъmrьtna, i sardjukarь, jarostno izъ planity svoeę sěčenïe na Arakisě sъtvarajuštixь, i Gildu sъbirajuštu sę za sъvětь, i Bene Džeseritь sъ prědpisanïemь těxь o razvěštanïi izbiratelnomь. Položeni byšę vъ kupě jako čelo burïę na obzorě ego, ničьsomže nedrьžimi, razvě fremenь i Muad'Diba těxь, ispolina spljušta, prědznačena kъ krьstonosïju divoku po vselennoi.
...
...
@@ -6762,7 +6762,7 @@ Poględь na nь metnuvь tvrьdyi, Paѵlь oči svoi dolu posoči, glagolaę: "
Vъzględnuvь, Paѵlь na lici Xalekovomь staroe ono uzrě i dobrě pominaemoe vlьčïe usměšenïe, trepetь že bělega sъmastilištna po desnamь člověka togo.
Gjurnyi že kъ pustyni podъ nima glavoju pokynu. Fremeni po vsjudu na okolišti rabotu svoju sъvrьšvaaxu. Stranno mu bě, jako nikogože ot nixь prišьstvïe črьva nevъzmuštaaše.
Klepavïe izъ dunь vъně zadъ privličajušteju onoju skvrьnoju suštixь uslyša sę - dunenïe glubokoe, jako nogami těxь slyšaemoe. Gjurnyi že fremeny vidě po pěscě raspiljajuštę sę vъ putь črьvu.
Črьvь obrazomь ryby pěsьčnyę pojavi sę, grebe vrьšinoju, prьstencemь ego vlьnęštimь sę i vrьtęštimь. Vъ semь Gjurnyi na městě svoemь razględnomь nadъ pustynïeju ponętïa uzrětь črьva - skokь drьzkyi prьvago udičarja, zavoi že tvora onogo, i načinь, imže vьsь otdělь ljudei na luspenu krivku blьštęštu strany črьva vъzlěze.
Črьvь obrazomь ryby pěsьčnyę pojavi sę, grebe vrьšinoju, prьstencemь ego vlьnęštimь sę i vrьtęštimь. Vъ semь Gjurnyi na městě svoemь razględnomь nadъ pustynïeju ponętïa uzrě črьva - skokь drьzkyi prьvago udičarja, zavoi že tvora onogo, i načinь, imže vьsь otdělь ljudei na luspenu krivku blьštęštu strany črьva vъzlěze.
"Se, edno ot nixže tebě zrěti ne bě," reče Paѵlь.
"Bě raskazь i mlьvь," reče Gjurnyi. "Nь semu ne e lьgcě věrovati, ašte to nevidišь." Tь že glavoju povrьti. "Se, tvorь, egože vsi na Arakisě boju sę, a vy si jazdite na nemь, jako na dobytcě."
"Esi slyšalь otca moego o vlasti pustynnoi glagolati," reče Paѵlь. "Se, tu estь. Vrьšina planity estь naša. Nikojaže burïa, ni tvorь, niže uslovïe ny možetь sъprěti."
...
...
@@ -7311,3 +7311,157 @@ Xanï ruku na usta svoja položi, udarena vъ mlьčanïe besčjuvstvitelno slov
Xanï že glasь svoi obrěte. "Reklь esi, jako nastoęštee vidiši!"
Paѵlь sebe vъzadь položi, prědstoęštee ištę rasprostranimo krai vъ gręduštee i mimošьdšee, drьžę že sę sъvěstïa sъ trudomь, osvětenïju korennomu načinajuštu gubiti sę.
"Idi, sъtvori jakože naręždaju," reče tь. "Buduštee mi vъzblatenymь stavaetь, jakože i Gildě. Obzorь viděnïa vьzužaetь sę. Vse strěmitь sę semo, ideže korenïe estь... jamože dosěli ne sutь směli vъměsiti sę... poneže vъměsiti značaaše zagubiti, eže imь potrěbno estь. A nyně beznadeždni sutь. Vsi puti bo vъ tьmninu sočętь."
GLAVA *Th* VЪ NEIŽE BuRÏA PRIDETЪ
Togda že vъzgrěšę zorę dne, vъnegda Arakisь na osi vselennyę ležaaše, kolcu na nemь gotovu se dvizati. - izъ "Probuždenïa arakeinska" knęgyni Irulani
Paѵlь u nego vъ rězě skalnomь vysoko na Zdi zaštitnoi ležaaše, očama ustrěmlenь kъ sъbiratelju dalekoględa fremenska sy. Lęštica maslьnna naměrena bystь na pramicu źvězdnu, na vъpadině podъ nimi vъzgrěvomь osvětimu. Vysokaa strana ladïę na vyxodě vъ ravnomь světě slьnca blьštaaše, a strana vъ sěni ešte žlьty otvory ot noštnyxь žaroklubь prozorci pokazvaaše. Zadъ korablemь že gradь Arakeinskь studeno ležaaše, lučę otražaę slьnca sěverna.
Nь pramica ne bystь, eže bojaznь Stïlgaru vъzbuždaaše, jakože Paѵlь věděaše, a sъgrada, eiže pramica ona tьčïju srědobodomь bě. Ot osnovy ego taborište kovanoe, mnoźěxь podovь vysokoe, vъ kruźě na polь pьprišta razlagaaše sę - jako šatra ot kovanyxь listovь meždu soboju sъvpadajuštixь - obytelь vrěmennaa pętimь legeonomь sardjukarь, jakože i Veličěistvïju ego vladetelskomu, carju-padišaaxu Šadaamu *d*-omu.
Klęčę o lěvoi Paѵlu, Gjurnyi Xalekь na městě svoemь reče: "Devętь urovьnь izbroixь. Onde ixь ne bude malo, sardjukarь oněxь."
"Ami, za pętь legeonь," reče Paѵlь.
"Vъzgrěvaetь," vъssyča Stïlgarь. "Eda namь ugodno estь ili ni, otkryvaeši sę, Muad'Dibe. Da nyně sъlězemь paky skaly."
"Zde esmь cělokupno vъ bezopastvïi," reče Paѵlь.
"Korabь tь metatelna oružïa nese," reče Gjurnyi.
"Věrujutь, jako esmy zaštiteni," reče Paѵlь. "Ne imatь strělь na tьštetu protivь troici neraspoznanyxь posilati, ašte i ny uzrętь."
Paѵlь že dalekoględь povrьti, da otdalečenu viditь stranu vъpadiny, utěsy zrěę kratyry obsypany, i kamenïemь sъsunutymь, župišta označajuštixь tolicěmь ratnikomь otca ego. I tь sъvъpadlivostь usěti egože sъlučajuštego sę, eliko by i sěnomь ljudei oněxь prilično bylo na časь sïi nizględnuti. Xarkonensky krěposti i gradove zadъ obvlastьju zaštitaemoju uže vъ rukaxь fremenь běxu, ili ot istočnikь svoixь otrězany, jakože stьblo ot korenja, ostavleno sъxnuti sušte. Tьčïju vъpadina sïa i gradь vъ nei ostavlěaste vъ rukaxь vražixь.
Mogutь prolětь opytati ptičkoju," reče Stïlgarь. "Ašte ny uzrętь."
"Da budetь," reče Paѵlь. Imamy ptičky izgorěti... i znaemь, jako burïa grędetь."
Nyně že tь dalekoględь kъ kraju dalekomu pristaništa pri Arakeinskomь obvrьnu, kъ pramicamь xarkonenskymь onde sъrędenymь, praporu ČSNT-y podъ nimi na stožeri svoemь pokoino vějuštu. Tь že myslěaše o beznadeždïi, eže Gildu prinudilo bě pristanïa dvama sima sъvъkuplenïama pustiti, a pri tomь vsę inyę vъ zaloźě drьžęšti. Gilda bě jako někьto pěsьkь prьstomь pipajuštïi, da toplinu ego prěžde šatry vъzdvignutïemь sъměritь.
"Ima nečьto novo otsjudu da zrju?" popyta Gjurnyi. "Ne by bylo zlo ukrytь sę. Burïa gręde."
Paѵlь vъnimanïe svoe paky kъ taborištu velikomu obvrьnu. "Daže ženy svoę si sutь privezli," reče tь. "Slugy že, i rabovь. Ax-x-xь, carju moi draže, koliko si věrueši!"
"Ljudïe proxodomь tainymь vъzlizajutь," reče Stïlgarь. "To mai budete Othaimь i Korba vrьštajušta sę."
"Dobrě, Stïle," reče Paѵlь. "Vъzvratimь sę."
A tь ešte poslědnoju dalekoględemь poględe - ravninu nabljudaę sъ korabli vysokymi, blьštęštee že taborište kovanoe, i gradь tixyi, i pramicę naimnikь xarkonenskyxь. Po tomь sъklьže vъzadь okolo karpišta skalna. Město ego u dalekoględa prěvъzęto bystь stražьju fedaikѵnskoju.
Paѵlь že pokaže sę vъ dolu plytkomь na vrьšině Zdi zaštitnyę. Město ono bě do pętь na desęttěxь sęžьnь proměromь, a do dva sęžnja glubokymь, javlenïe estьstveno vъ skalě, fremeny pokryto platïemь prosvěštajuštimь prěměny radi. Orudïe pričęstno okolo otvora vъ zdi o desnoi sъbrano bě. Stražę fedaikѵnsky po dolu razměstimy narędь ožidaaxu ot Muad'Diba udariti.
Dva muža pojaviste sę izъ otvora onogo pri orudïi pričęstnomь, besědujušta sъ stražami tu suštimi.
Na Stïlgara že kratcě poględnuvь, Paѵlь kъ obomu mužu pokynu. "Prïimi ima sъobštenïe, Stïle."
Stïlgarь že poide poslušati.
Paѵlь poklęče, xrьbtomь o zьdь oprětь sy, napręgaę že myšcę svoę, a poslěžde vъstanu, uzrěvь Stïlgara muža oba paky vъ tьmnyi onь otvorь vъ skalě posilajušta, myslę že dlьgomь sъlězanïi uzkymь onymь člověkomь sъdělanymь proxodomь kъ podu doliny.
Stïlgarь že paky kъ Paѵlu prominu.
"Čьto bě toliko važno, jako to nesměaste cïelagomь poslati?" popyta Paѵlь.
"Štędete pticę svoę bitky radi," reče Stïlgarь. Tь že na orudïe pričęstnoe poględe, i paky na Paѵla. "Daže i lučemь uzkymь, grěšno estь sego polzvati sę. Mogutь tę obrěsti po ispuštavanïju togo."
"Milïi naši sardjukare byšę nizko podъ u Starago proryva ispusteni na upętïi, nyně že kъ gospodinu svoemu grędutь. Metateli luštь i inyxь oružïi podgotovleni sutь. Ljudïe razměstišę sę po narędu tvoemu. Vse jako po obyčnomu."
Paѵlь črěsъ plytkuju vъpadinu poględe, ljudei svoixь nabljudaę vъ světě cědimomь prosvěštajuštimь onymь platïemь. Vrěmę mьněaše mu sę jako někoimь nasěkomymь byti, skaloju otkrytoju putemь svoimь šestvujuštimь.
"Sardjukare naši imutь malo vrěmę xoditi, prěžde jako vъzmogutь čętonosca prizvati," reče Paѵlь. "Eda nabljudaemi sutь?"
"Sutь nabljudaemi," reče Stïlgarь.
Gjurnyi že Xalekь pri Paѵlě grьlo svoe isčisti. "Eda ne bude lěpše namь istь na město bezopastněiše?"
"Burïa zde budetь za časь," reče Stïlgarь. Tь že pokynu kъ proryvu, otnjuduže taborište carskoe i pramicę xarkonenskyę vidima běxu. "A ti onde takožde znajutь. Ni ptičky na nebesi. Vse vъzęto i drьžaemo na zemli. Imutь sъobštenïa o vrěmeni ot prïatelь svoixь vъ kosmě."
"Nikakyxže li vъzlětь opytajuštixь?" popyta Paѵlь.
"Nikakyxže ot pristanïi poslědnoi nošti," reče Stïlgarь. "Znajutь, jako zde esmy. Myslju, jako nyně časь svoi sami ištutь izbrati."
Stïlgarь že napręže sę, licu ego krьvьju potьmněvšu. "Muad'Dibь razuměetь, jako o nemь nemyslixь -"
"Razuměju, eže myslěaše, Stïle. Nь ispytanïe člověka něstь, eže ty mysliši, jako onь sъtvoritь. Estь vъ tomь, eže onь po istině sъtvoritь. Graždane sïi krьvь imutь fremenskuju. Oni prosto ne sutь naučili, jako putamь svoimь ottečati. A my ę to naučimь."
Stïlgarь že pokynu, glagolaę pečalno: "Se, navyci žizni, Muad'Dibe. Na Ravnině pogrěbalnoi naučixomь sę ljudei obštinь nenaviděti."
Poględnuvь na Gjurnago, Paѵlь uzrě, jako tь Stïlgara nabljuděaše.
"Nyně znajutь, proti komu bojujutь," reče Gjurnyi. "Da źvěri oni xarkonensci treperutь cělokupno, jako edinь Atreidь ešče žïe!"
Paѵlь že reče kъ fedaikѵnu u dalekoględa: "Nabljudai stožerь na vrьxu korablja careva. Ašte na nemь moe znamę vъzdvignuto budetь, to -"
"To ne bude," reče Gjurnyi.
Pomračenïe uzrěvь sъmušteno na lici Stïlgarovomь, Paѵlь reče: "Ašte carь tь narokь moi priznaetь, to imatь o tomь znamenemь atreidskymь Arakisu kazati. Vъ tomь slučai byxomь sъvětь poslědovali vtoryi, i tьčïju protivь Xarkonenomь postupili. Sardjukare by otstupili, ostavljajušte nasь vъprosь onь meždu soboju rěšiti."
"Něsmь iskusьnь sъ vъněsvětskymi simi rabotami," reče Stïlgarь. "Esmь o nixь slyšalь, obače nejavitь mi sę prědpolagaemo, jako -"
"Ne e ti nuzno iskusa, da razuměešь, čьto ti xotętь sъtvoritь," reče Gjurnyi.
"Na korabli vysokomь znamę novo vъzdvigajutь," reče bljustelь onь. "Znamę ono žlьto estь... sъ črьmnymь i črьvlenymь krugomь vъ srědě."
"Se, sъumnivo dělo po čęsti," reče Paѵlь. "Znamę družьstva ČSNT-y."
"Tožde znamę estь i na iněxь korablěxь," reče stražarь onь fedaikѵnskyi.
"Nerazuměju," reče Stïlgarь.
"Dělo po istině sъumnivo," reče Gjurnyi. "Ace by bylь znamę atreidskoe dvignulь, to by imalь po tomu i sebe zaręditь. A tvrьdě mnoźi go nabljudaju. Moglь by i xarkonenskoe na stožerě pokazati - to by provъzglašenïemь bylo jasnymь. A onь ne - posilaetь rogozь ČSNT-y. Tymь kažetь oněmь gorě sucimь..." Gjurnyi že kъ nebesimь pokaže. "... kъde ę poluka čakae. Kaže, jako nepeče go, eda zde ima Atreida ili ne."
"Koliko ešte do toli, egda burïa Zьdь zašitnuju udari?" popyta Paѵlь.
Stïlgarь že otvrati sę, posъvětuę malo sъ ednymь ot fedaikѵnь vъ dolině. Nyně obvrьnu sę paky, glagolaę: "Źělo skoro, Muad'Dibe. Skorěe nami ožidaemago. Se, pra-pra-pramati burïa... mai vęšta toboju želaemago."
"To estь moja burïa," reče Paѵlь, bojaznь zrěę tixu vъ licaxь fedaikѵnь slyšavšixь ego. "Ašte i xotęšti vsimь světomь potręsti, ne vъzmožetь vęšte mnoju želaemago byti. Eda padnetь na Zьdь zaštitnuju vseju siloju?"
"Dovolno blizko, da ne značimo," reče Stïlgarь.
Skorotečьcь že izъ proxoda vъ dolinu vodęštego pride, glagolaę: "Bljustele xarkonensci i sardjukarsci otstupajutь, Muad'Dibe."
"Ožidajutь burïju pěska vidimosti radi dobryę tvrьdě mnoga po vъpadině raspiljati," reče Stïlgarь. "Myslętь že, jako my takožde posęženi budemь."
"Kaži strělcemь našimь dobrě prěžde uniženïa vidimosti naměriti," reče Paѵlь. "Dostoitь imь provy ot vsěxь oněxь korablei otbiti vъ tomžde časě, jako burïa štitove razdrušitь." Tь že na zьdь doliny stanu, zavoi sъbiraę pokrova sъkryvajuštego, i na nebo vъzględę. Vrьtěnïa obrazomь opašky konskyę pěska dunęšta vidima protivь nebesi tьmnu běxu. Vъzvrativь pokrovь, Paѵlь reče: "Načьni ljudei našixь dolu posilati, Stïle."
Gjurnyi že nakloni sę kъ proryvu skalnomu, glagolaę kъ nemuže u dalekoględa suštemu: "Vъnimavai južnuju stranu Zьdi. Ne bude branima dondeže ju neotstrělimь."
"Raspošli cïelagy sъ znamenïemь časnymь," narędi že Paѵlь.
"Několiky kolesnicę kъ južnoi straně Zdi dvigutь sę," reče iže u dalekoględa syi. "Někьtory metaema oružïa polzvajutь, opytajušte. Naši štitove tělesny polzvajutь, jakože esi narędilь. Kolesnicę ony sъprěšę sę."
Vъ tisě že naprasno pojavivpemь sę, Paѵlь běsovь slyšaaše větrьnnyxь nadъ glavoju emu igrajuštixь sę - čelo burïę. Pěsьkь že načętь valiti sę vъ dolinu těxь dupkami vъ pokrově. Poryvь větra pokryvalo ono uętь i vъzętь sъ soboju.
Paѵlь znamenïe dastь fedaikѵnomь ukryti sę, samь kъ ljudemь u orudïa pričęstna pri ustïi proxoda suštego. Gjurnyi že stanu pri nemь. Paѵlь kъ pričęstnikomь nakloni sę.
Edinь ot nixь reče: "Se, pra-pra-pra-pramati burïi, Muad'Dibe."
Poględnuvь že kъ nebesi vъztьmnenomu, Paѵlь reče: "Gjurne, prizvi bljustelę ot južnyę strany Zdi." Nuždno že mu bě naręda svoego povtarjati, revu burïę silnějuštu vykajušte.
Gjurnyi že obvršnu sę poslušati.
Paѵlь že cěditelь svoi na lici ukrěpi, sъloži že si kapu cědikroja.
I Gjurnyi vъzvrati sę.
Paѵlь plešte ego posęže, pokaže že kъ orudïju otstrělenïa radi vъ ustïa proxoda zadъ pričęstniky. Gjurnyi vъlěze vъ proxodь onь i ostanu vъ nemь, ruku na otstrěliteli imy, ględę že na Paѵla.
"Nepojuučamey nikoixže sъobštenïi," reče pričęstnikь pri Paѵlě. "Mnoga stoęštego."
Pokynuvь, Paѵlь poględь na pokazateli časoměrnomь pri pričęstnicě onomь drьžaaše. Nyně že na Gjurnago poględe, ruku vъzdvigaę, i paky na časoměrь vъnimanïe obvrьnu. Broitelь časoměrnyi poslědnymь okrugomь plьzěaše sę.
"Nyně!" vъsšeta Paѵlь, sъpuskaę ruku svoju.
Gjurnyi že vъključitelь vъzryva natište.
Mněaše sę, jako cělь drebnyi minu, prěžde těma zemlju podъ soboju usětivša tręsti sę i treperiti. Zvukь že dunęštь kъ revu burïę pribavenь bystь.
Fedaikѵnskyi onь bljustelь ot dalekoględa u Paѵla pojavi sę, dalekoględь sъbranь podъ pazuxoju drьžę. "Zьdь zaštitnaa proryta estь, Muad'Dibe!" vъsšeta tь. "Burïa pade na nę, i strělci naši uže strěljajutь."
Paѵlь že burju onu prědstavi si vъpadinoju valęštu sę, vъzmoštnenïju stoęštomu vъ zdi eę pěsьčnoi suštemu vьsь štitь vъ taborě vražьskomь razdrušajuštu.
Pričęstnikь že otvьnь protište sę těmi, orudïe svoe nesy.
"Kazalь esmь ostaviti to!" reče Paѵlь.
"Fremeni ne radi orudïe ostavljajutь, Muad'Dibe," dobavi edinь ot fedaikѵnь.
"Ljudïe sutь nyně cěnněiše orudïa," reče Paѵlь. "Ili xoštemь orudïa iměti bolěe, eliko vъzmožemь polzvati, ili skoro ny ne budetь nikakogože nuždno."
Gjurnyi že vъzyde kъ nemu, glagolaę: "Slyšalь sьmь, jako dolě sme otvoreni. Sme zde dostta blizь vrьšiny, g-dine moi, ace Xarkoneni někako opytajutь otmьštatь..."
"Ne imutь nikakože otmьštati sę," reče Paѵlь. "Tъkmo obręštajutь, jako ne imutь štitove i nemogutь Arakisь ostaviti."
"Novь stanь načęlničьskyi e vse paky gotovь, g-dine moi," reče Gjurnyi.
"Něsmь ešte vъ staně nuždьnь," reče Paѵlь. "Sъvětь imatь i bezъ mene gręsti. Dostoitь namь čakati, eda -"
"Polučaju poslanïe, Muad'Dibe," reče pričęstnikь ot orudïa svoego. Tь glavoju povrьti, prïematelь kъ uxu svoemu tištę. "Mnogo stoęštego!" Tь že načętь na dьsku prědъ soboju pisati, vrьtę glavoju, čakaę že, pišęšte... i čakaę.
Paѵlь kъ pričęstniku onomu prominu. Fedaikѵnь onь otstupi, město mu osvoboždaę. Tь že na eže onymь napisanoe poględe, čitaę:
"Najazda... na Sěčь Tabrьskuju... plěnniky... Alïa (prazdno) čelędi (prazdno) zagubeni... (prazdno) syna Muad'Dibova..."
Pričęstnikь onь paky glavoju povrьti.
Vъzględnuvь, Paѵlь Gjurnago uzrě na nego ustrěmleno ględęšta.
"Se, poslanïe to e sъbrьkano," reče Gjurnyi. "Stoęcee bylo. Neznašь, eda..."
"Synь moi mrьtvь estь," reče Paѵlь, razuměvь glagolajušte, jako bě istina. "Synь moi mrьtvь estь, a Alïa estь plěnena... jako rukoęmnica." Tь isprazdnenь počjuvstva sę, jako črěpь bezusěštьnь. Vse bo imь posęgnuto sъmrьtь i žalь nosěaše. I bě jako morь, iže možaaše po vselennoi rasširiti sę.
Tь že mudrostь usěti starčьskuju, sъbranu izъ besčetnyxь vъzmožnyxь žiznïi. Něčьto jako vъ nemь směaše mu sę, rucě že na nь obtiraę.
Paѵlь že pomysli: Eliko malo vselennaa obъ estьstvě žestokosti istinnyę znaetь!
